Vedno sem bil zagovonik aktivnosti, pri katerih se mora posameznik potruditi, da premaga neko oviro, pa naj bo miselno ali fizično. Fizičnih na zadnji dan maja ni manjkalo na zaključku skavtskega leta stega Litija 1 - Pojoči volkovi, ki sem jih predlagal in pozneje tudi postavil večino sam. V soboto 30. 5. smo se zbrali, da bi pripravili pot preživetja in na koncu sva šla v hrib nad Litijo samo dva s težkimi vrvmi in orodjem. Bil sem utrujen, razočaran nad neodzivnostjo in nepripravljenostjo nekaterih vendar poskusil kar se da dobro pripraviti vse potrebno. Namenoma se nisem razburjal in poskušal bodriti sodelavce. Zvečer smo po nekaj zapletih postavili še lep jambor. Na dan pzaključka (in obenem praznovanja 20. letnice stega) sem se zbudil okoli pol sedmih, pogledal skozi okno in se zamislil ... Razmišljati sem začel o planu B, kaj storiti, glede na to, da je deževalo. Prišel sem v Litijo, pripravil vse potrebno za začetek, ko je pričelo še bolj deževati. Prispeli so otroci in mladostniki, ki pa so bili začuda precej dobre volje. Dvignili smo zastave in se udeležili lepe in sproščene maše. Medtem je prenehalo deževati in kmalu smo se preoblekli v slabše obleke za v gozd. Na poti preživetja je bilo nekaj precej običajnih preizkusov, nekaj pa tudi zahtevnejših - brv nad trimetrskim kanalom in gugalnica z razgledom na reko Savo. Seveda sem moral biti pri svoji gugalnici, ki so moje specialiteta in vsaka skupina, ki je prišla je potrdila, da je ta točka najboljša. Saj ne, da bi se hvalil ampak nihče, ki se je zagugal ni skrival navdušenja nad njo, nekateri otroci so se hoteli seveda gugati kolikor dolgo bi se lahko. Kot nalašč so se ostali, ki so čakali v vrsti pasli med borovnicami, sledilo je še nekaj točk in spust nazaj v dolino. Tam nas je čakala zelo okusna hrana, ki sta jo pripravila prijatelja, vseh (približno) 70 se nas je dobro najedlo (ostali so trije kosi mesa in nekaj peciva), na koncu pa smo zaključili s spustom zastav in informacijah o skupnem poletnem taboru.
Za dodatek pa naj povem, da sem kakšen teden po tem dogodku sodeloval pri pripravi adrenalinskih točk na praznovanju rojstnih dni nekdanje voditeljice in njenega petletnega sina, kjer sem pripravil eno lestev iz vrvi in zelo dolgo vrv za spuščanje s škripcem (približno 90 m). Večina izmed 15 otrok, ki so prišli na zabavo je plezalo po tej lestvi, najpogumnejši (in najlažji) pa so se spustili še s škripcem, ki je bil res adrenalinski (težji so malo "kosili travo", vendar so tudi to težavo pozneje rešili tako, da so vrv podprli z A lestvijo). Dobil sem tudi ponudbo ene sedemletnice, če bi pripravil adrenalinski park na praznovanju njenega rojstnega dne čez nekaj mesecev ... To je pravo navdušenje, naj traja! :)
