Po ogledu tega TEDx govora trinajstletnega fanta, čigar miselnost je zelo neobičajna in redka - sam se je izrazil, da je njegovo šolanje "shekano", sem malo analiziral svoje dosedanje delo v šoli. Fant je v govoru predstavil izhodišča in usmeritve, ki so vplivale na njegovo življenje in izpostavlja, da želi biti srečen, ko bo odrasel. Pravilne usmeritve v mladostniških letih so ključne za oblikovanje posameznikove osebnosti, kar sem tudi sam v letih odraščanja večkrat doživel. Tega so na žalost deležni le redki.
Ko mi malo začne zmanjkovati volje za poučevanje, je dobro, da si preberem kaj takšnega (Kaj učitelji naredijo?) in vse skrbi skoraj izginejo ... Izpostavljam dva dogodka preteklih tednov, en je bil izrazito pozitiven in drugi negativen.
Najprej negativni:
med preverjanjem znanja med uro fizike sem pomislil na dojemanje abstraktnih fizikalnih tem, ki jih predavam zadnji mesec. Dejansko gre za igro spomina - kdor jo bolje obvlada, pač dobi boljšo oceno. Tistih nekaj podrobnosti, ki si jih posamezniki celo uspejo zapomniti včasih tako dolgo vlečem iz učencev, da kar ne morem verjeti. Zaleže šele grožnja s spraševanjem in to večina vzame resno, ker si želijo doseči čim boljši uspeh. Pri teh urah sem se po svojih najboljšim močeh trudil izvesti čim bolj nazorno in uporabno fiziko, na koncu pa se je prevečkrat končalo zgolj pri kljukanju učnih ciljev, česar sem se zavedel šele po mesecu nastopov ...
... in pozitivni:
Zaradi odsotnosti učiteljice petega razreda sem se strinjal z izvedbo nadomeščanj v razredu razmeroma pridnih in bistrih učenk/cev. Ta nadomeščanja sem imel vsak dan, skupno osem ur v celem tednu. Delo z njimi je bilo nezahtevno, pogovarjali smo se o marsičem, naredili vse, kar je določila učiteljica in se dobro ujeli. V četrtek po končani zadnji uri je do mene pristopilo dekle in mi dalo bonbon. To dekle je takoj, ko je izvedela, da bom nadomeščal njihovo učiteljico skočila v zrak in zavriskala ... Poleg tega pa sem v petek med zadnjima urama z bolečo glavo in neprespan komaj čakal, da grem domov po napornem tednu. Zadnji dve uri v petek so imeli na urniku likovno umetnost in ker sem jim pred dnevi razlagal o dveh prijateljih, izmed katerih je en prevedel latinsko knjigo, drugi pa narisal inicialke poglavij, sem jim naročil, naj narišejo začetnico svojega imena, zraven pa narišejo, kar jih predstavlja. Rekel sem jim, naj bodo čim bolj ustvarjalni, ko pa sem videl, da jim ne gre najbolje, sem jim malo pomagal z risanjem nekaterih črk v različnih slogih. Sledila je eksplozija idej in ustvarjalnosti, kar me je res navdušilo. Učenka Eva je prečrtala prvo risbo in iz lista naredila kapico za na glavo, nanjo napisala "od Eve za učitelja" in lahko si predstavljate moje veselje in hvaležnost ob pogledu na to ... Ponovno sem v pravem trenutku začutil pedagoški eros, ki me je navdal z navdušenjem.
Takšen grenko-sladek kontrast ima učiteljski poklic, vendar je kljub vsemu lep.
