Malo po veliki noči mi je v roke prišla knjiga Resetiran_ - Mistična izkušnja poslovneža na pešpoti v Kompostelo in ker sem načrtoval kolesarski izlet v Julijske Alpe, sem avtomatično razmišljal o svoji poti v Kompostelo pred skoraj tremi leti. Prebral sem si vse zapiske s takratne poti in se čudil lastni samorefleksiji, ki sem je bil takrat zmožen. Na dan odhoda ob 6. zjutraj sem še enkrat pogledal vremensko napoved in se odločil, da kljub možnosti krajevnih padavin grem na načrtovano pot. S seboj sem vzel to knjigo in jo med dolgo potjo z vlakom prebiral. Našel sem nekaj vzporednic z mojo potjo, in si jo nekako osmislil. Pot od Jesenic do Mosta na Soči sem želel prevoziti predvsem za sprostitev od obveznosti, skrbi in uživanje ob ogledu naravnih lepot. Tako kot med kolesarjenjem po Španiji ta pot ni minila brez napak in dejansko sem jih štel - skupaj so bile štiri in prva je bila največja. Storil sem jih zaradi pomanjkljive priprave in spremembe poti v zadnjem trenutku (oz. že na poti).
Nekje v bližini Trbiža sem se odločil, da se bom vzpel na Nevejsko sedlo in se spustil v dolino Reklanico pogledat najbolj slikovit slap, ki po mojem obstaja v Julijskih Alpah (Gorjuda). Pot do tega slapu sem imel v glavi, nisem pa si zapomnil točne lokacije in nadmorske višine ter računal na turistične oznake za ta slap. Spustil sem se za približno 400 m (nadmorske višine) in končno zagledal oznako. Na hitro sem jo pogledal, napis se mi je zdel pravi in sem šel nanjo. Kolo sem rinil dobrih 100 m nadmorske višine, potem pa nadaljeval brez njega, ker je pot postajala vse strmejša, precej je bilo podrtih dreves ... Opazoval sem teren in sklepal, da se mi mora vsak čas pokazati ta slap ampak ga kar ni bilo. Prišel sem do plazu in odkril križišče. Šel sem proti levi in prispel do koče na višini 1405 m in smerokazom za naprej. Prijel sem se za glavo in se šele tam zavedel, da sem povsem zgrešil pot in zaman naredil veliko višinsko razliko v kolesarskih čevljih ... In kot velja za tisto Pot do Kompostele - da ima za vsakogar kakšno presenečenje, sem ga doživel pri tej koči - nad vrati so bile pritrjene štiri školjke, ki so simbol te Poti ... Na srečo nisem bil preveč utrujen, kolena me sicer niso več najbolj ubogala a sem zdržal še vzpon nazaj na Nevejsko sedlo, Predel in spust v temi proti Bovcu. Ko sem analiziral ta "ovinek" in kaj bi moral storiti sem se seveda najprej jezil nase, kaj mi je bilo tega treba, potem pa sem se sprijaznil in si rekel, da je bil ta trud za nekaj le dober - dokaz močne volje in vztrajnosti. Pa tudi nekaj fenomenalnih razgledov sem bil deležen. :)
Po prihodu domov sem ugotovil, da je bil kmalu po začetku gozdne poti odcep za ta slap a ga nisem opazil oziroma ni bil dobro označen. Ko ga bom naslednjič iskal, ga bom zagotovo našel, te izkušnje pa zagotovo ne bom pozabil.
