Svet se pa(č) vrti; Zemlja okoli svoje osi, svet vsakega posameznika okoli (dragih) oseb, idealov ali celo predmetov ... Če z besedo svet zajamem celotno populacijo ljudi na našem planetu, mi v misli pridejo kontrasti, ki jih ta svet ima. Raznolikost na vseh področjih je naravna, mnoge stvari pa so vodene oziroma umetno ustvarjene/izzvane. Mnogi si želim(j)o, da bi bilo marsikaj drugače, bolje in da bi se kontrasti na marsikaterem področju normalizirali (lakota, revščina, človekove pravice, zdrava pamet, zaposlitev, nemiri ...). Ampak ne more biti in tudi vprašanje, če kdaj bo.
Realizem z ozirom na višje cilje je način, preko katerega je mogoče osmisliti prizadevanja za boljši jutri, čeprav se zdijo mnogokrat banalna in neopazna. Morda pa nekaterim pomenijo vse in močno vplivajo na njihov svet, jih navdajajo z upanjem in ideali. In za nekega otroka, ki je omejen z okoljem, v katerem je bil rojen in odrašča, so to lahko že barvice in sestavljanke ter druge pozornosti, ki mu jih prinesejo prostovoljci z drugega konca sveta, ki si upajo iti mednje in jim s svojo prisotnostjo dokazujejo, da je na tem svetu še čut za tiste najmanjše.
Občasno pogledam kakšno reportažo ali preberem članek iz krajev, kjer ne poznajo miru. Javnosti je pokazano, kar je dobro premišljeno in ima nek namen, zato je treba vse kritično ovrednotiti. Svet skozi otroške oči je seveda veliko bolj romantičen in poln upanja, mnogim pa je to odvzeto. Do teh misli me je posredno pripeljalo tudi prebiranje ustave RS, v kateri je zapisano marsikaj glede človekovih pravic, življenja in drugih določb, ki urejajo našo državo. V praksi pa se pogosto odraža povsem drugačna slika. Kljub vsemu je življenje v naši državi za veliko večino v primerjavi z državami, kjer imajo vojne, lepo in kvalitetno. Pa vendar tudi pri nas ne manjka tovrstnih kontrastov.
Ta zapis dokončujem po obiskanih prijateljičinem potopisnem večeru o prostovoljskem delu v Kalkuti in predavanju Arneta Hodaliča kot fotoreporterju oz. popotniškem novinarju, če se izrazim v skladu z dogodkom, katerega sem se tudi udeležil (dogodek Bivak v okviru projekta Popotniško novinarstvo). To dvoje je mojemu razmišljanju dalo nekakšno piko na i, predvsem pa Arnetova razlaga kontrasta sveta - svet je lep in grd obenem. Po ogledu filma Kaos sveta, v katerem so trije popotniški novinarji, ki so temne kontraste sveta videli in doživeli od blizu, sem obsedel in ostal brez besed. Vsi trije so v svojih izjavah in razmišljanjih glede vprašanj o kaosu sveta predstavili realno stanje in umetnem spodbujanju kaosa. Vsi so v ločenih intervjujih omenili, da na globalni ravni kaosa ni mogoče urediti, lahko pa se trudimo po svojih najboljših močeh in tako počasi spreminjamo svet na bolje. Kljub pretežno temnim konstrastom pa so vsi izpostavili svetle izjeme in dokazali, da upanje o(b)staja. Avtorica tega filma je sedela poleg mene, po filmu sem ji čestital za odličen film, ki je mimogrede eden najboljših po vsebini, kar sem jih v zadnjem času videl.
Občasno pogledam kakšno reportažo ali preberem članek iz krajev, kjer ne poznajo miru. Javnosti je pokazano, kar je dobro premišljeno in ima nek namen, zato je treba vse kritično ovrednotiti. Svet skozi otroške oči je seveda veliko bolj romantičen in poln upanja, mnogim pa je to odvzeto. Do teh misli me je posredno pripeljalo tudi prebiranje ustave RS, v kateri je zapisano marsikaj glede človekovih pravic, življenja in drugih določb, ki urejajo našo državo. V praksi pa se pogosto odraža povsem drugačna slika. Kljub vsemu je življenje v naši državi za veliko večino v primerjavi z državami, kjer imajo vojne, lepo in kvalitetno. Pa vendar tudi pri nas ne manjka tovrstnih kontrastov.
Ta zapis dokončujem po obiskanih prijateljičinem potopisnem večeru o prostovoljskem delu v Kalkuti in predavanju Arneta Hodaliča kot fotoreporterju oz. popotniškem novinarju, če se izrazim v skladu z dogodkom, katerega sem se tudi udeležil (dogodek Bivak v okviru projekta Popotniško novinarstvo). To dvoje je mojemu razmišljanju dalo nekakšno piko na i, predvsem pa Arnetova razlaga kontrasta sveta - svet je lep in grd obenem. Po ogledu filma Kaos sveta, v katerem so trije popotniški novinarji, ki so temne kontraste sveta videli in doživeli od blizu, sem obsedel in ostal brez besed. Vsi trije so v svojih izjavah in razmišljanjih glede vprašanj o kaosu sveta predstavili realno stanje in umetnem spodbujanju kaosa. Vsi so v ločenih intervjujih omenili, da na globalni ravni kaosa ni mogoče urediti, lahko pa se trudimo po svojih najboljših močeh in tako počasi spreminjamo svet na bolje. Kljub pretežno temnim konstrastom pa so vsi izpostavili svetle izjeme in dokazali, da upanje o(b)staja. Avtorica tega filma je sedela poleg mene, po filmu sem ji čestital za odličen film, ki je mimogrede eden najboljših po vsebini, kar sem jih v zadnjem času videl.
"Kadar vidim sonce zahajati, si pogosto mislim, da je svet skrit pod veliko odejo pred sojem nebes. Toda zvezde so majhne luknjice, ki so to odejo načele zaradi dobrih reči, ki so se zgodile na tem svetu. Vse zvezde niso enako velike; nekatere so ogromne in velikanske, druge zopet manjše in majcene. Nekateri ljudje niso naredili veliko, pa vendar jim je uspelo narediti vsaj majhno luknjico, preden so prešli v nebesa. Poskusi in z dobrimi deli naredi tudi sam svojo luknjo v odeji sveta, dokler še živiš na Zemlji. Pomembno je biti dober, vendar je veliko pomembnejše delati dobro."
- Lord Baden Powell
In kljub vsemu je toliko veličastnosti na tem svetu ...
In kljub vsemu je toliko veličastnosti na tem svetu ...
