Hiša - Jesen
Na nebu odsev
odcvetelega listja,
na okno se spušča
otožnost,
misli tu in tam
obvisijo na slikah,
zamaknjene v
poletni spomin.
Življenje v svetu,
ki ne obstaja,
postaja še bolj resnično,
mrzle sape
bodo hrana za misli,
ki hočejo ujeti
žarke svobode.
Z vetrom prihaja jesen,
ponošenim krošnjam v objem.
Znanka v škrlatnem plašču,
kaj le skriva pod njim?
Nosi barve njenih oči,
barve njenih las?
Mogoče pa ve za poti,
kjer njene sanje hodijo?
Slike tonejo
v znan mozaik,
vlak ustavlja
na starih postajah,
ko oblečena
v barve upanja,
na obronkih gozda
skriva nasmeh.
