Čas za ...: po Kranjskem, po Koroškem ...

Zapisi izpred dveh mesecev ...
26. 6.

Ob 1.00 sem razmišljal, kaj bi bilo dobro še vzeti na pot ... Spet sem odločitev preložil na zjutraj, tik pred odhodom. Okoli 6. ure zjutraj sem pobrskal še po dveh predalih in nabral nujno opremo, nekaj malega pojedel in odšel proti postaji z dvema manjšima torbama na kolesu in nahrbtnikom na ramah. V Ljubljani sem skočil še do brata, ki mi je predal eno reč, hitro nazaj na vlak, kjer sem parkiral kolo poleg precej dobrega kolesa in prisedel k lastniku. Peljala sva se na Gorenjsko in zaradi zanimivega pogovora - ugotovil sem, da ima skoraj iste namene kot jaz glede kolesarjenja - je pot minila hitro kot še nikoli. Vozil je v približno nasprotni smeri, kot sem nameraval jaz. Tega dne se je odpravljal na 3. del transverzale čez Karavanke, od Raven na Koroškem do Rateč, jaz pa v dveh dneh od Radovljice čez Karavanke do Solčavskega. V treh dneh je prevozil 260 km in približno 11 km višinskih metrov. Potoval je s precej manj prtljage kot jaz, ker je spal v kočah in 1x doma v Ljubljani. Jaz sem s seboj prevažal šotorček, ki sem ga dobil za rojstni dan, spalko, fotoaparat, opremo za kuhanje in nekaj drobnarij. Ker sem kondicijsko kar pri močeh, sem si zadal kar konkretno turo, delno čez Kamniško-Savinjske Alpe, večino pa čez Karavanke. V Radovljici sem se poslovil od sopotnika Denisa, šel do prijatelja, ki sem ga zelo presenetil z nenajavljenim obiskom. Spil sem kavo, se pripravil na pot, se malo pomenil in poslovil od prijatelja(ev), ki so bili povsem zaposleni s pripravo nekega praznovanja ter se odpravil proti severu - natančneje proti Begunjščici na prelaz Preval. Pot je bila precej strma ampak ker sem bil spočit in temperatura ne previsoka, je šlo kar dobro v hrib. Malo sem želel dokumentirat pot in zato pritrdil GoPro kamero na vilico. Spust po gorski makadamski poti je bil precej tresoč, ves čas sem preverjal, če se je kar premaknila ... Po nekaj večjih jarkih sem pogledal dol, ker je nekaj čudno zaropotalo ... in opazil, da se je kamera zasukala in se je nosilec zataknil v napero in ga je odtrgalo. Jah, za naprej vem, česa ne smem narediti, predvsem pa snemati po preveč razritih poteh. S Prevala sem se spustil v Podljubelj in proti Ljubelju, kjer mi je začela padati motivacija, prilezel sem do Ljubelja, se okrepčal in se odpravil proti staremu prelazu (2 km, 300 m n. v.). Gor sem se vlekel skoraj eno uro, na prelazu fotografiral podrobnejši zemljevid Karavank, ker mi ga oskrbnik ni želel dati, kljub temu, da je imel dva in je oba dobil zastonj ...
Spustil sem se v Avstrijo in po načrtovani poti po hribih in ne dolinah, kar pa je pomenilo nič smerokazov, samo orientacija. Ni bilo pretirane vročine, kljub temu, da je bilo sredi dneva. Lepa narava in razgledi so mi dali motivacije, pa tudi misel na radler, ki sem ga vzel za nagrado po prvem dnevu. Kmalu sem prišel do odcepa, kjer pa je bil znak za prepoved vožnje ampak nisem imel namena spreminjati poti. Vožnja je bila sproščena in umirjena, ves čas sem pričakoval, da mi bo izza ovinka pred kolo skočila kakšna žival, pa je dobrih 15 km minilo brez posebnosti, samo cesta, gozd, kolo in čudoviti razgledi. Prispel sem v dolino in se odpravil proti Selam-Fari. Pot se mi je vlekla, upal sem, da bo še kakšna trgovina odprta, ker je bil petek, ura pa okoli 18. V bližnjem kraju so mi kljub temu, da sem prišel malo po zaprtju trgovine odprli in sem kupil makarone, ki sem jih sanjal cel dan ... Zapeljal sem se do travnika, kjer smo pred tremi (!) leti taborili in se odločal, če bi prespal kar tam. Razmišljal sem o tem, da bi šel pozdravit lastnike - Koroške Slovence, peljal sem se že mimo odcepa, se kmalu obrnil in šel do njih. Spomnili so se me, prosil sem jih za prostor pod njihovo (domnevno) tisoč let staro lipo, gospodarica mi je takoj ponudila za jest ... Odklonil sem, ker sem hotel končno pojest te makarone, pa mi je vseeno dala še dva sladoleda, vodo in radler. Zvečer sem se spravil pisat vtise tega čudovitega dneva in že pred 22. uro zaspal v novem šotorčku.
27. 6.
Zjutraj sem bil pokonci že okoli 6. ure, pa se mi še ni dalo vstati. Malo po 7. uri, ko sem vse spakiral in pospravil, sem šel v hišo na kavo in zajtrk, kjer pa sem ugotovil, da je njihova najmlajša štiriletna Valentina čisto navdušena nad mano. Kazala mi je en kup stvari, zjutraj me je želela zbudit, pa si ni upala ... Res zabavno dekletce, razumel sem kakšno tretjino njenih besed ampak važna je bila pozornost. Naredili smo še nekaj fotografij, pogovoril sem se še s starejšo hčerko, ki se je čudila moji kondiciji in temu, od kje sem prišel. Izmenjali smo si še kontakte in se poslovili z "nasvidenje" - možno je, da bom še kdaj v tistih krajih. Povedal sem jim še, po kateri poti nameravam iti v Slovenijo in gospodar je začel razlagati zgodbe, kako so čez te hribe tihotapili razno robo, kaj vse so počeli srbski cariniki ... Edina nevarnost, ki je danes v teh krajih so medvedi, ki jih menda ni tako malo.
Okoli 8.30 ure sem se odpravil na pot proti prvemu prelazu - prelazu Šajda za kakšnih 150 m višinske razlike, sledil je nekaj kilometrski spust na približno 700 m n. v. in potem pot navzgor. Vedel sem, da bom spet moral priti na to višino ampak sem bil precej poln motivacije in ni bilo težav.
Pot sem nadaljeval po Korški soteski (Troegerner Klamm), ki se po slikovitosti in lepoti lahko primerja z nekaterimi slovenskimi v Posočju in Bohinju. Kmalu se je pot začela vzpenjati in ta, po kateri sem nameraval iti je imela spet znak za prepoved vožnje. Da pa ne bi bil že prevožen vzpon zaman, sem seveda šel po tej poti. Po približno uri vožnje in hoje sem prispel na Roblekovo planino nad prelazom Jezerski vrh. Spustil sem se do tja in po čudovitih serpentinah do odcepa za Pavličevo sedlo. Ta vzpon se je pa vlekel ... Postalo je kar vroče, bil sem lačen in naveličan vsega skupaj. Čudi me, kako mi na poti večkrat konkretno pade motivacija ampak se vedno najde nekaj, kar mi jo povrne (o tem v nadaljevanju). Na polovici vzpona na P. sedlo me je prehitela skupina Slovencev, eden med njimi je imel dres od Goni Pony-ja in me malo razvedril. Kmalu sem zlezel še na ta prelaz in se spustil proti Podolševi. Pri prvi turistični kmetiji sem se ustavil, si najprej naročil en domač šnopc, skuto in štrudelj. Konkretno sem se najedel, se zasedel in gospodarici razložil izgovorjavo nizozemske igre, ki je bila na mizi (pred leti sem namreč stanoval s pol Nizozemcem in sem bil deležen učenja nekaterih besed). Pričelo je rahlo deževati, kazalo je, da ne bo dolgo padalo, ampak je bilo ravno nasprotno ... Radarska slika je kazala še vsaj dve uri kar močnih padavin, zapeljal sem se nekaj km naprej, si pri cerkvici sv. Duha v Podolševi v gostilni naročil kavo in čakal še kakšno uro potem pa imel dovolj vsega, se sprijaznil s tem, da bom pač moker in ker se je dan že nagnil (~18.00), pred seboj sem imel pa še več kot 30 km oz. dobri dve uri vožnje. Priti sem moral v Ter nad Ljubnim pri Mozirju oz. Ter pod Goltemi, kjer smo imeli načrtovanje za tabor. Že zbrani so mi rekli, da je nekaj km iz Ljubnega in to je bilo to, kar sem vedel o Teru. V Ljubnem je prenehalo deževati, vprašal sem enega domačina, ki je bil prav iz Tera, kje moram iti. Povedal mi je svoj naslov, priti sem moral do hiše s hišno številko za dve večjo od njegove. Zdelo se mi je čudno, da ne ve točno, kje je, pa sem si rekel, da bom že našel. Prišel sem do te številke in ugotovil, da so mi povedali napačno številko in da moram še naprej ... Za dodatek sem tega dne na koncu ves premočen naredil za več kot 6 km in dobrih 500 m n. v. več, kot sem načrtoval (skupno 2400 m višincev) AMPAK bilo je vredno, ker sem bil deležen res gostoljubnega sprejema in čudovitega razgleda na sončni zahod ...
Malo smo še načrtovali, jedli in šli spat na senik. Res lepa izkušnja, zvil sem se v položaj zarodka, pil pivo in kmalu zaspal.
28. 6.
Zjutraj smo še spekli meso na žaru potem pa sem se odpravil proti domu. Letelo je kot že dolgo ne, na seznam kolesarskih tur pa sem po dolgem času dodal Koroško, Solčavsko in Savinjsko (Slo. Koroška je bila tudi v načrtu pa tokrat ni šlo).
Na koncu sem bil res zadovoljen in navdušen nad podvigom, zaradi majhnih pozornosti in dogodivščin sem dobil dovolj motivacije za poganjanje pedal in sproščanje glave ...