Čas za ...: po Primorskem

(ponovno) zapisi izpred dveh mesecev:

4. 7.
2. poletni vikend sem imel že več kot pol leta rezerviran za SOF oz. za MTB maraton, ki pa so ga birokrati v juniju prepovedali zaradi poseganja v naravo (TNP ipd.). Res sem se veselil tega, bom šel pa drugo leto kna kakšen drug podoben dogodek, ker pri tem res uživam. Poleg vikenda sem si vzel dopust še dva dneva po njem. V soboto 4. 7. sta se poročila dolgoletna prijateljica in prijatelj, šel sem od Logatca do Vrhpolja v precej hudi vročini s kolesom na njuno poroko. Okoli 18. ure, ko je vročina začela popuščati, sem se rahlo opit in s težkimi nogami spravil nazaj na kolo in proti Trnovskemu gozdu. Cesta je bila kar strma, spet mi je padla motivacija ampak sem kot ponavadi kar poganjal pedala ... Po skoraj dveh urah sem končno prispel čez rob planote in cesta se je končno zravnala (no vsaj za malo). Kmalu sem prispel na makadam in ker je bila ura že skoraj 21., sem ugotovil, da mi ne bo uspelo priti do kakšnega naselja, nazaj pa nisem hotel voziti. Hja, trma pa še kaj zraven. Ustavil sem se ob "glavni" cesti na križišču nekje pod Golaki, najvišjem predelu T. gozda na višini okoli 1200 m n. v.. Proti večeru je bila na tem območju manjša ploha in je bilo zato kar sveže. S seboj nisem imel ničesar za prespat, niti šotora niti spalke, čeprav bi se našel prostor za oboje v torbi ... Tudi tako se da prespat, dobro, da se imel dva dresa, nekaj majic, dolge hlače in majico z dolgimi rokavi. Nekajkrat sem se zaradi nenavadnih živalskih zvokov zbudil in spodil živali.
5. 7.
Malo po 5. uri sem blizu sebe zaslišal nekakšno ropotanje in spustil nek zvok. Kakšnih 30 m od mene za hribčkom se je ob drevo drgnil srnjak ali jelen, ki je zbežal in mu očitno ni bilo všeč, da sem bil na njegovem ozemlju, ker se je še kar nekaj časa drl. V mislih sem imel tudi medvede in ostalo divjad ampak tudi tokrat ni prišlo do srečanja :) Ker je bil že dan, sem vse spakiral in se odpeljal proti Smrekovi dragi, o kateri mi je govoril prijatelj na poroki prejšnji dan. stara vojaška cesta je bila čudovita za jutranjo vožnjo, ko pa sem prispel do S. drage, o kateri prej nisem vedel ničesar, sem bil povsem fasciniran. Jutranje Sonce je ravno obsijalo to mrazišče, v katerem je bila megla zaradi plohe prejšnji večer. Moje začudenje in zadovoljstvo sta bila na najvišji možni ravni. Po kakšnih 15 minutah fotografiranja sem se odpravil naprej, postalo je že kar toplo in na srečo me je čakal predvsem spust in kratek vzpon na Vojsko in potem spust v dolino reke Trebuščice, ki je že več let na vrhu seznama najlepših krajev v Sloveniji. Med spustom se je zavorna ploščica povsem obrabila zaradi dodatne obremenitve in vse skupaj se je precej segrelo ... Najprej sem moral počakat, da se je malo shladilo vse skupaj, potem sem demontiral ploščice in razmišljal, kaj lahko sploh naredim v tej situaciji. Novi ploščici sem pa seveda pustil doma, ista zgodba kot lani, ko nisem imel rezervne zračnice na poti po Julijcih in Reziji. Na Vojskem sem poskusil še enkrat popraviti ploščice in odlomil neko pločevino, ki ploščico drži na mestu. To "popravilo" je bilo nujno in na srečo uspešno, saj je bilo pred mano še več kot 700 m n. v. spusta. Med spustom sem se ustavil okoli 10. ure v dolini Trebuščice pri enem izmed pritokov te reke in si ogledal še en slap v Mkčevi grapi. Kot zanimivost naj povem, da so pred nekaj desetletji nameravali v dolini Idrijce narediti precej visok jez (menda 70 m) za hidroelektrarno, pri čemer bi bilo zalitih ogromno naravnih znamenitosti. Še dobro, da do tega ni in ne bo prišlo. S ceste je bila omenjena grapa povsem zakrita, slišalo se je šumenje majhnega slapa, kolo sem parkiral v grmovju in šel proti slapu. Odprl se mi je pogled na prečudovit petmetrski slap s tolmunom, takoj sem se preoblekel in zaplaval vanj, ker je bilo že kar vroče, jaz pa ves slan in smrdeč. Nekajkrat sem še skočil v tolmun s skale in šel osvežen proti slapu Pršjaku in Tolminu, kjer sem imel na razpolago dve prijateljevi stanovanji, v bloku in na njegovi stari domačiji. Peljal sem se čez res ozek prelaz Prvejk, kjer je najdišče nekih predmetov iz pozne Antike in res čudovita stezica. Malo po 12. uri sem prispel v Tolmin, šel do prijateljevega stanovanja v bloku, se stuširal, nekaj povedel in padel v posteljo. Zbudil sem se okoli 16. ure s precej bolečinami v nogah. Zaužil sem dve magnezijevi tableti in se odločil, da grem do Gregorčičevega slapa, ki si ga lani avgusta zaradi izgube časa za krpanje lukenj na zračnici nisem mogel ogledati. Po kratkem vzponu iz doline Soče sem v kraju Selce pustil kolo in nadaljeval peš. Hodil sem skoraj pol ure, ko sem uzrl mogočen 80-metrski slap. Nad njegovo veličino sem bil zelo navdušen in kar se je dalo hitro šel do njega. Vzpon ni bil ravno enostaven, teklo je od mene in komaj sem čakal, da se vržem v tolmun pod slapom. Trud je bil poplačan, ohladitev je bila fenomenalna. Dan je bil že pri kraju in zato sem moral hitro nazaj, med povratkom sem se dvakrat izgubil, ker poti niso bile dobro označene ampak sem obakrat po krajšem iskanju našel pravo. Zvečer sem šel na večerjo in pivo ter proti prijateljevi stari domačiji, kjer sem se kmalu odpravil v posteljo. Prihodnji dan sem se moral regenerirati, pripravil sem vse potrebno za brušenje polken, kar sem prijatelju obljubil v zameno za gostoljubje. Popoldne sem si pripravil okusno friko in odšel še na krajši vzpon do izvira Tolminke, kjer ni bilo nobenega turista, ker cesta ni bila prevozna za avtomobile, ker jo je v neurju odneslo, s kolesom se pa na srečo pride skoraj povsod.
Zvečer sem se lotil še barvanja preostalih polken, nekaj dela pa mi je ostalo še za zjutraj. Zvečer sem si spekel okusen krompir s s popečenim sirom in rožmarinom, spil nekaj šilc košutnika in se kmalu prijetno utrujen odpravil spat.
7. 7.
Vstal sem okoli 5.30 ure, da sem pobarval še kar je bilo potrebno in malo čez 7. odšel proti Mostu na Soči na vlak. V Ljubljani sem šel še po nekaj opravkih in pogledat sodelavca in sodelavke. Ponovno napolnjen z energijo sem v dveh tednih po tem kolesarjenju po Primorskem opravljal poleg rednega še eno delo v knjižnici za slepe in slabovidne - bral in snemal sem učbenik za fiziko. Zanimivo delo, za katerega upam, da ga bom imel še kdaj možnost opravljati. Poklical sem tudi prijatelja, ki mi je omogočil bivanje v njegovih stanovanjih in mu malo razložil dogodivščine preteklih dni (in si z manjšo uslugo - barvanjem polken zagotovil bivanje v njegovi hiši v prihodnje :)).