Čas za ...: po Gorenjskem

Tokrat pa svež zapis izpred nekaj dni :)

31. 8.

Sprva sem načrtoval dopust že za zadnji dan avgusta vendar zaradi dogovorjenih obveznosti v službi nisem mogel preložiti dela, zato sem pač moral še na ta čudovit poletni dan v službo. Popoldne okoli 17. sem se odpravil iz Ljubljane proti Gorenjski, natančneje v Radovljico. Čez dan sem nekajkrat klical prijatelja vendar se mi ni oglasil. Računal sem, da mora biti doma in je tudi bil. Po približno treh urah vožnje sem prispel v Radovljico, se stuširal in zadremal. Kmalu sem se zbudil in se šel malo najest, pogovorit s prijateljem in spat.

1. 9.

Zbudil sem se precej utrujen in z bolečimi nogami, ker sem prejšnji dan pred vožnjo pozabil zaužit Mg ... Za zajtrk sem se dobro najedel, zaužil dva Mg tableta in se okoli 9. odpravil proti Jelovici. V veliko pogledih me je pot čez to planoto spominjala na vožnjo po Trnovskem gozdu, zelo sem užival v lepoti narave in sproščeni vožnji. Na nekaterih predelih sem občudoval Triglav in gore ob njem in bil res zadovoljen nad izbiro poti, nekje nad Bohinjsko Bistrico pa sem prispel do konca makadamske ceste. Na zemljevidu je bil označen kolovoz, v bližini pa ni bilo videti nobenega. Malo sem pogledal naokoli, potem pa šel po bregu navzdol, ker je bila pot, na katero sem nameraval priti, kakšnih 100 m n. v. nižje. Breg je bil kar strm, moral sem biti kar previden in na srečo sem kmalu odkril kolovoz, po katerem bi se moral spustiti. Prispel sem do Bohinjskega jezera, se zapeljal do Skalce, se razkomotil ter pripravil na skok. Prišli so neki Nizozemci in sem še malo počakal, potem pa šel na odskočno desko in skočil. Voda je bila malo bolj oddaljena, kot sem imel v spominu izpred osmih let, ko sem nazadnje tam skakal (8 m). Zaradi tega me je malo stisnilo, ko sem padal proti vodi ampak ni bilo nobene težave, poti nazaj pa itak ne :P Skočil sem še enkrat z višine kakšnih 9 metrov in se odpravil proti Ukancu in izlivu Savice v jezero. tam se se malo ulegel in sončil, šel zatem malo jest v Ribčev Laz in do prijatelja v Srednjo vas v Zgornji (Bohinjski) dolini. Zvečer sva šla iskat še znanko in znanca na ŽP v Bohinjsko Bistrico, šli smo še na pico in pijačo ter proti prijateljevemu domu, kjer smo vsi nameravali prespat. Prijatelj je šel zaradi dela zgodaj zjutraj kmalu spat, mi smo se še malo pogovorili o podvigih, ki nas čakajo prihodnji dan in se odpravili spat.

2. 9.

Okoli 7. ure je znanka spekla jajca in skuhala kavo, najedli smo se in se pripravili za na pot, vsi smo nameravali iti v isto smer, le da jaz s kolesom, onadva pa peš. Zaradi slabe vremenske napovedi sredi dneva sem moral kar hiteti in hitro goniti v hrib. Noge so bile sproščene, motivacija na visoki ravni in temperatura ravno pravšnja za vožnjo. Prispel sem do pl. koče na Uskovnici, pojedel štrudelj in spil čaj ter šel naprej proti Pokljuki, natančneje planini Zajamniki in kraju Goreljek. Pot se je kar vlekla ampak je bila čudovita, brez prometa, srečal sem je nekaj avtov in prehitel enega kolesarja. Malo sem šel pogledat za jurčke, pa nisem imel sreče, gobarjev je bilo namreč kar nekaj pa sem moral pomirit težnjo po iskanju teh gob. Iskal sem na več mestih, našel pa nič razen obrezanih betov. Spustil sem se proti kraju Gorjuše, se na krajšem vzponu čez Kranjsko dolino proti Bohinjski Beli ustavil ob cesti in gledal v gozd, če bom vendarle uzrl kakšnega jurčka. Z razdalje približno šestih metrov sem zagledal klobuk in šel počasi proti tej gobi in si rekel, da "upanje umre zadnje" in ga našel. Vem, da se to marsikomu zdi brez pomena vendar imam že iz otroštva ukoreninjeno željo po iskanju jurčkov ... Zraven sem našel še "bratca" pa je bil že malo prestar. Dobil sem novo dozo motivacije in se odpravil proti Boh. Beli. Spust je bil res dolg za kakšnih 600 m n. v. in zaradi konstantnega zaviranja so se mi začele precej segrevati zavore. Nekajkrat sem se ustavil, da sem jih malo ohladil vendar se nisem smel obotavljati, ker mi je bil dež dobesedno za vratom. Prišel sem do kraja Mlino pri Bledu, ko se je precej ulilo, počakal sem pod nekim drevesom in si nadel palerino. Do Radovljice sem imel še kakšnih 10 km, vozil sem počasi, saj je deževalo in nisem hotel biti ves moker in blaten od spodaj zaradi gum. Gostitelju v Radovljici sem podaril jurčka in se sprostil po ponovno čudovitem potovanju s kolesom, si vzel še en dan za regeneracijo odšel do Ljubljane z vlakom in od tam do doma s kolesom.

Čaka me še kar nekaj pokrajin, ki jih še nisem odkril ali sem jih le delno - Pohorje/Štajerska, Kras, Notranjska, Kočevski rog ... te pa verjetno ne pridejo na vrsto letos. Vzel sem si veliko časa za kolesarjenje in v veliko veselje mi je, ko dobim od koga potrditev o svojih podvigih in zgledih. Dobil sem tudi nekaj kritik, da telo preveč obremenjujem in se soočil z zaskrbljenostjo sorodnic ampak menda pa ja znam poskrbeti za lastno varnost in zdravje, sicer ne bi bil tako pri močeh, kot sem ...

Glede na zadnje objave, ki so pretežno v stilu potovanj in odkrivanja novih krajev, naj povem, da se je zgodilo še ogromno drugih stvari v preteklih mesecih ampak jih nisem uspel umestit v širši kontekst oz. se mi ne zdi pomembno. Udeležil sem se nekaj porok, praznovanj 30. letnic in delno vodil tabor ob 20. letnici litijskih skavtov. Pa poletni meseci so bili po dolgih letih šolanja delavni, ker je dopusta bolj malo ... Vsekakor pa so bili čudoviti, z veliko lepimi dogodki in dogodivščinami. Zdaj pa aktivno v jesen, s kakšno spremembo pri prostočasnih dejavnostih in na drugih področjih.