Sredi tedna sem za sprostitev po premalo spanca in precej natrpanem dnevu odšel na kratko turo s kolesom. Na obvoznici sem srečal sošolca iz gimnazije, ki je v tretjem letniku padel letnik, končal eno leto pozneje in se po zgledu očeta in bratov podal v podjetniške vode. Na hitro sva se pozdravila in šla vsak v svojo smer. Videvali smo se samo nekajkrat letno, se vsakič razveselili drug drugega in se precej dobro razumeli. Pred leti mi je tudi razkazal njihovo družinsko podjetje in opisal svoje delo. Res sem bil vesel, da je končal neko višjo šolo in se izučil za komercialista v podjetju. Tri dni po zadnjem srečanju z njim je mamina prijateljica sporočila tragično novico, da je padel z nekega balkona in se smrtno ponesrečil. Stisnilo me je in takoj sem se spomnil na njegov pozitiven odnos do ljudi in prijaznost, po čemer si ga bom za vedno zapomnil ...
Večkrat sem bil že v situaciji, ko je kateri izmed sorodnikov, prijateljev ali znancev umiral ali umrl v nesreči. Ne vemo ne dneva ne ure, vsak pozdrav je lahko zadnji ... trudim se, da bo vsak pozdrav prijazen in iskren.
