V avgustu je ena izmed sodelavk zbirala ekipo za tek na Ljubljanskem maratonu. Sprva nisem bil najbolj navdušen nad vabilom, ker nisem ravno ljubitelj teka, sem pa zmožen preteči (oz. sem bil) kar dolge razdalje (cca. 25 km). Večinoma kolesarim, včasih grem kam v hribe, z namenom pa se že dolgo nisem spravil teči. No, minil je kakšen teden in še enkrat me je vprašala podravnateljica, ki je tudi bila prijavljena, če bi vseeno šel na 21 km. Odločil sem se, da grem, čeprav ne najbolj navdušen. Dva meseca sta minila kot bi mignil, v tem času pa sem konkretno tekel šele 15. oktobra na skavtskem orientacijskem tekmovanju Jakec. Po tem so me 5 dni bolele noge, ko sem se spravil skupaj pa mi je ostal še en cel teden za trening ... Še dvakrat sem šel preteči manj kot 10 km in imel precej dober občutek. Večkrat sem si očital, zakaj sem se prijavil ampak sem se s tem obvezal, da grem, v nasprotnem primeru bi moral kriti stroške prijave. Na dan maratona sem se ponoči zbujal in bil malo čudnega počutja, v Ljubljani pa sem sproščeno razmišljal, kako bom tekel. Jutro je bilo megleno, napovedan je bil čudovit dan ...
 |
| Trasa maratona. |
 |
| Tekači na 10 km. |
Cilj, ki sem si ga postavil, je bil teči pod dve uri. Štart (pol)maratoncev je bil ob 10.30 uri in takrat sem tudi vklopil uro. Tekel sem z zmernim tempom, s podobno hitrostjo kot na treningih. Noge so me ubogale, pretekel sem 5 km, 10 km in do 15 km zmogel brez kakšne krize, le gležnji so me boleli zaradi asfalta. Po 15 kilometru pa so me začela boleti stegna, padati mi je začela motivacija in še kaj bi se našlo. Občasno so mi jo vlili navdušeni navijači(ce), na 17 km je fotografiral prijatelj, ki sem ga pozdravil in takole me je ujel v objektiv.
In sem kar tekel naprej, ker sem vedel, da zmorem in da ni tako težko, kot sem najprej mislil, da bo. V enem kosu namreč še nisem pretekel 21 km, vedno sem imel krajše postanke, čeprav sem kdaj že pretekel daljše razdalje. Zadnji štirje kilometri so bili lažji, ker sem primerjal razdaljo s traso za trening in s kakšnim tempom lahko tečem. Zadnji kilometer sem dal vse od sebe in na cilj pritekel (po moji uri) v 1 uri in 58 minut. Občutki na koncu so bili boleče-radostni, sprehodil sem se čez Kongresni trg do Trga republike in na stopnicah v podhod pod Slovensko csto skoraj padel, ker so me tako zabolela stegna ... Preoblekel sem se, nekaj pojedel, srečal precej prijateljev(ic) in nekdanjega šefa. Nekateri so bili presenečeni, da so me videli tam, ker nisem ravno znan po tem, da tečem :) Kmalu so objavili rezultate in kar nekaj časa sem iskal sebe med množico tekačev, pa se kar nisem našel ... Zdelo se mi je, da sem tekel malo bolje, kot je kazala moja ura, koliko pa nisem imel občutka.
Naslednji dan sem presenečen videl, da sem tekel pod 1 uro in 50 minut, zaradi česar sem bil res navdušen. Dobil sem še nekaj čestitk, čeprav mi ne pomenijo veliko, ker sem na kolesu opravil že veliko hujše podvige, seveda pasem bil vesel komplimentov. Tekaške podvige ljudje očitno lažje primerjajo med sabo, kot kolesarske. Stric, ki teče tudi cele maratone mi je pred tokratnim rekel, da ima glavni cilj, da bo tekel hitreje kot jaz in mu je seveda uspelo. Všeč mi je, da kdor ima voljo in zdravje, da se loti tega ne prav enostavnega podviga in premika svoje meje. Tudi jaz sem jih, tako v glavi kot v praksi po ljubljanskih ulicah.
 |
| Pred štartom. |
 |
| Strgana štartna številka (vroče mi je bilo, pa sem na hitro odpel majico). |
