Na pasiven zimski ponedeljek sem bil precej utrujen zaradi fizičnih naporov v soboto in nedeljo, ko sem skupno naredil skoraj 2000 m višincev in pet spustov z bordom s Kuma. Popoldne sem šel po opravkih v Litijo z avtom in na radiu slišal oglas za večerno predavanje Roberta Friškovca in si rekel, da se že res dolgo nisva videla in da bi bilo lepo, če bi ga šel poslušat. Kljub temu, da se me je pričela lotevati nekakšna viroza, sem se odločil, da bom šel. Zvečer sem prispel do dvorane, zagledal Robija v veži, ga pozdravil in stisnila sva si roki. Če se prav spomnim, se nisva videla v živo že vsaj tri leta, ko mi je svetoval pri neki zadevi. Takrat sem ga prosil tudi za sodelovanje na nekem taboru, ki sem ga vodil, pa seveda zaradi svoje precejšnje zasedenosti ni uspel sodelovati.
Vzdušje na predavanju je bilo precej sproščeno, razlagal je o marsičem v zvezi s svojim delom. Moderator ga je postavil ob bok papežu in ljubljanskemu nadškofu kot še enem izmed nekonvencionalnih duhovnikov, ki izstopajo po naravi svojega dela in pristopa do ljudi. Takoj je odreagiral, da ga ne smejo postavljati ob bok tem osebam, ker se ima za precej bolj preprostega. Dejstvo je, da je v slovenski javnosti prepoznan kot eden izmed najbolj priljubljenih duhovnikov in še dobro, da je. Spomnim se zgolj nekaterih poudarkov, ki so se mi vtisnili v spomin: da je v prvi vrsti poslušalec, ki se trudi slišati; človek, ki ne obsoja in je pripravljen na dialog. Res je čudovit človek, še eden v množici oseb, ki so vplivali name v preteklosti in verjamem, da pozitivno vpliva na mnoge.
Po predavanju sem počakal, da je dal še nekaj izjav za medije, potem pa sem ga vprašal, če gre na obisk k prijatelju litijskemu župniku. Pritrdil je, vprašal sem ga, če se jima lahko pridružim in je bil za. Minili sta dve uri v njuni družbi, res smo uživali in se precej nasmejali takšnim in drugačnim dogodiščinam in šalam. Spontani trenutki so res dragoceni in ponovno so se zgodili z razlogom.
