Sposobnost improvizacije je prirojena kot tudi naučena in v preteklih tednih sem imel toliko priložnosti za improvizacijo, da kar nisem mogel verjeti, pa se sam ne smatram za pretirano dobrega v improvizaciji v nepričakovanih situacijah. No, drugega mi ni preostalo, kot improvizirati v določenih trenutkih in urediti zaplete pri organizaciji in izvedbi nekega mednarodnega projekta s 15 udeleženci, pri katerem sem bil zadolžen za logistiko in tehnično podporo (nekaj zapletov: pozabljen polnilec za računalnik ene izmed organizatork in iskanje nadomestnega; odpoved treh letov zaradi stavke Lufthansinih pilotov in iskanje nadomestnih; "dodatne" želje organizatork v zadnjih trenutkih pred pričetkom srečanja ...).
Trudil sem se po svojih najboljših močeh, bil na trenutke zelo obremenjen in zmeden, pa mi je kljub vsemu uspelo opraviti svoje naloge zadovoljivo, kar so potrdili udeleženci in tudi sam, ko sem pozneje na hitro vrednotil svoje delo.
Pomislil sem, kje, kdaj in kako sem se sploh naučil improvizirati v stresnih trenutkih, pridobil znanja za urejanje logističnih in tehničnih zadev za izvedbo različnih dogodkov ... Bil sem na pravem času ob pravem kraju in postopoma z vodenjem vse zahtevnejših projektov dobival izkušnje. Najmanj pa je k temu prispevala formalna izobrazba, bila je le dodatek k znanju/zmožnosti improvizacije/fleksibilnosti in mi delno pomagala k rasti na tem področju.
Potrditve in zahvale udeleženk(cev) so se po končanem dogodku kar vrstile, Poljakinja me je vprašala, če bom pomagal tudi pri izvedbi drugega dela tega dogodka čez nekaj mesecev. Na trenutke sem bil zaradi obilice nalog, ki sem jih moral čim hitreje opraviti, prevzet z adrenalinom in (si) dokazal, da zmorem zanesljivo delovati tudi v nepredvidljivih/stresnih situacijah. Bom(o) videl(i), če bom ponovno sodeloval z njimi, zagotovo pa bi si razdelil dela tako, da ne bi bilo potrebno toliko improvizirati kot tokrat :)
