Med prazniki sem prejel sorodnikov klic, če bi lahko organiziral manjšo moško zasedbo za petje na pogrebu njegovega tasta v ožjem družinskem krogu. Razmislil sem o naboru pevcev in pesmi ter mu kmalu sporočil odločitve. Želel sem vedeti nekaj podrobnosti, pa mi je rekel, da ne bo nič drugega, nobenega govora ali posebnega protokola. Že takrat se mi je zdelo čudno, kako to, da ne bo nobenih "dodatkov" k pogrebu, ki mu nekako dajo težo, on pa mi je pojasnil, da je bila takšna pokojnikova želja. Bil sem v nekoliko nelagodni situaciji, ker sem moral izbrati nevtralne pesmi, predlagal pa sem še spremljavo s kitaro pri eni izmed pesmi. Svojci so potrdili kitarsko spremljavo, pred pogrebom smo se še dvakrat dobili, da smo se uskladili, kolikor smo se v moškem triu sploh lahko. Prišel je čas pogreba, postavili smo se v vežico zapeli dve pesmi accapella, šli ven, za nami pogrebci z žaro in za njimi svojci. Ob grobu je sledil priklon z zastavami, še pesem ob kitarski spremljavi in to je bilo to.
Po mojem mnenju je bil celoten pogreb eden najbolj neosebnih, brez teže in prehiter; morda zato, ker sem pokojnika poznal in sva občasno izmenjala kakšno besedo in bi si želel o njem slišati kakšno misel. Želje pokojnika in svojcev so pri tem seveda na prvem mestu. Drug vidik, ki se neposredno tiče tega pogreba pa je naše petje, ki je vsemu skupaj dalo težo, o kateri pišem/razmišljam in s pomočjo pesmi (besedilo, melodija ...) smo spodbudili čustva svojcev, da so žalost morda bolj izrazito dali iz sebe. Zahvale in odzivi, ki smo jih dobili pozneje so to vsekakor potrdili.
Ah, le kaj bi brez petja? :)
