Konec preteklega leta sem se nekajkrat znašel pred televizorjem in skoraj dobil overdose od osladnosti in nerealnosti (Pisma sv. Nikolaju, Silvestrovo v NY ...). Omenjena filma sem gledal do konca, se čudil tej platonski nerealnosti in razmišljal, kako to, da ne maram tovrstnih filmov ... Razlogov je več, očitno sem nepoboljšljiv realist z občasnimi optimistično-romantičnimi navdihi/izpadi. Po luštni turi, ki sem jo opisal na začetku tega meseca je bil pri prijatelju na sporedu film Rad mora imeti pse. Ti filmi so narejeni tako, da spodbudijo radovednost, ker se lahko delno poistovetiš z igralci/situacijami in pač gledaš. Moral sem komentirat določene zaplete v filmu in potek, ostali prisotni pa so mi pravili, da sem povsem neromantičen in da ne razumem teh filmov ... So pa vsaj konci srečni ... Če že v realnem življenju pogosto niso, nam ostaja vsaj želja po nekem dolgotrajnem zadovoljstvu in sreči, ki ga tako lahkotno prikazujejo tovrstne umetne uprizoritve.
No, priznam, obožujem Casablanco, Lomilca src in še nekaj ta pravih, briljantnih in zabavnih uprizoritev čarov in zapetov med ženskami ter moškimi.
Za dodatek pa čudovit dialog med Cooperjem in dr. Brandovo v filmu Medzvezdje (Interstellar):
- Ti si znanstvenica, Brand.
- Sem. Zato me poslušaj, ko rečem da ljubezen ni nekaj, kar smo si izmislili. Je opazna, močna. Nekaj pomeni.
- Ljubezen je koristna za družbo, družbeno povezovanje, ima vlogo v vzgoji otrok.
- Radi imamo pokojne. Kje je tukaj družbena korist? Ni je. Morda pomeni nekaj več, nekaj, česar še ... ne razumemo. Morda je nek dokaz, artefakt višje dimenzije, ki ga ne moremo dojemati. Neka sila me je vodila skozi vesolje k nekomu, ki ga nisem videla že leta. In najverjetneje je že mrtev. Ljubezen je edino, kar lahko zaznamo in presega dimenzije prostora in časa. Mogoče bi ji morali zaupati, čeprav je še ne razumemo.
