V glavi imam en kup odločitev, ki sem jih sprejel letos kot zaposlen v imenu organizacije, v kateri sem delal preteklih devet mesecev, v odnosih in na drugih področjih. Za pomembnejše sem moral pri delu dobiti potrditev nadrejenih pa vendar sem imel glavno besedo jaz, ker sem komuniciral s podjetji idr. Za določene odločitve se vedno nisem prepričan, ali sem jih sprejel z dovolj premisleka in kaj bi naredil drugače, če bi imel nalogo ponovnega urejanja teh zadev. Kot vedno očitno preveč razmišljam in se brez potrebe sekiram. Iz glave mi ne gre izjava sodelavke, s katero sva delal skupaj malo več kot mesec vendar mi je dala še kako misliti ... Po nekem precej stresnem vikendu na nekem mednarodnem srečanju v Ljubljani, na katerem sem bil odgovoren za logistiko in tehnično podporo, sem po podrobnem pregledu nekih pogojev v pogodbi prebral, da do vračila nekih (precej visokih) stroškov nismo upravičeni. Ker sem mislil, da je krivda moja, sem se tako zasekiral, da tisto noč nisem mogel spat, potem sem v paniki sklical nepotreben sestanek in na koncu ugotovil, da je nadrejena že vse predhodno uredila. No, ta sodelavka, ki sem jo mimogrede najbolj občudoval zaradi njenih poslovnih sposobnostih je takrat izjavila, da ne bom dočakal štiridesetega leta, če se bom za takšne "malenkosti" tako sekiral. Dobra lekcija in opomin, da sem pri prihodnjih odločitvah vsakič večkrat preverjal podatke in dogovore.
Ne predstavljam si, koliko izkušenj in znanja je treba met, da določen projekt/izdelek/osebo/tveganje ... vnaprej oceniš, predvidiš možne scenarije ter se pravilno in najbolj optimalno odločiš. Se je treba učiti na ne ravno prijetnih napakah, da si lahko (npr. pri delu) povsem samostojen? Mora biti ves čas nekdo zraven, ki te nadzira in ti svetuje? Kljub vsem ne najbolj optimalnim odločitvam pa sem jih sprejel nekaj taksnih, ki so mi dale zagona, ko sem se zavedel, da so bile povsem prave. Iz glave pa mi ne morejo iti pripetljaji, ko sem se jezil sam nase, da je do nekaterih ne najbolj zaželenih sploh prišlo in kako bi ravnal, da se ne bi ponovili.
Vsak dan jih sprejemam(o), od povsem banalnih do težjih, posledice pa mi(nam) dajo vedeti, kako dobre/smiselne so bile. Vse pravilne mi dajejo potrditev, napačne pa so mi v opomin in izkušnje. Pa vendar se v zadnjem času kljub temu, da sem s svojo profesionalno potjo dokaj zadovoljen, sprašujem, kaj če bi spremenil odločitev in izbral študij, ki je bil sicer na drugem mestu. O tem sem se namreč pogovarjal na srečanju sošolcev in sošolk iz gimnazije s sošolcem, ki ima trenutno kot inženir precej nadpovprečno plačo, službo za nedoločen čas ... Ni mi žal, želim si pa, da bi mladi, ki so pred pomembnimi življenjskimi odločitvami znali izbrati tisto najbolj optimalno in ustrezno.
 |
| Ko odpove material, je ukvarjanje s posledicami lahko res stresno... Lani se mi je zgodilo v hribih, letos večkrat ista zgodba... Da bi bila vožnja po skalah s Kuma pred nekaj tedni udobnejša sem malo spustil prednjo zračnico in posledica te odločitve je vidna na fotografiji ... |
