Po lanski prepovedi MTB maratona Soča jim ga je organizatorjem letos uspelo pripraviti in izpeljati. Zelo sem se ga veselil, ko pa sem se peljal proti Kobaridu, kjer je bil start in cilj pa nisem bil več tako navdušen, ker je pričelo kar močno deževati. Padalo je cel čas med vzponom na Kobariški Stol, spust je bil spolzek in zahteven ampak sem bil na to dokaj dobro pripravljen. Kmalu po začetku dolgega zahtevnega spusta sem predrl prednjo zračnico in ponovno sem rezervno pozabil doma ... Prva napaka je bila, da nisem dal spredaj robustnejšega plašča z več profila ampak tako je pač moralo biti. Zračnico sem na srečo predrl manj kot 100 m pred postojanko na poti, zato sem imel za krpanje zračnice vsaj streho nad glavo. Trudil sem se jo zakrpati, po nekaj minutah pa se je ustavil profesor iz srednje šole, ki sem ga vprašal glede rezervne zračnice in na mojo veliko srečo mi jo je posodil. Obema so gume do konca zdržale, malo pred ciljem sem srečal še starejšega kolesarja, s katerim sva imela enak tempo na vzponu in mu posodil tlačilko, ker se mu je njegova pokvarila. Na cilj sem prišel v povprečnem času ampak zelo zadovoljen, ker sem maraton prevozil. Po tekmi sem poiskal kolesarja, ki sem mu posodil tlačilko, da mi jo je vrnil, po tem pa sva se še malo usedla. Povedal je, da mu je po tem še enkrat počila in da je šel naprej peš. Prisedel je še kolesar mojih let in beseda je nanesla na počene zračnice in ta je povedal, da so mu počile štiri in da je imel rezervne. Omenil sem, da sem videl enega, ki je šel na maraton s kolesom z dodatnim motorjem in se čudil, kako to, da organizatorji to dovoljujejo in da se meni zdijo ti kolesarji turisti. Sosed, ki so mu počile štiri zračnice, je rekel, da ima on to kolo in da zato, ker je pred leti doživel zastoj srca. Bil sem kar v zadregi in mu rekel, da je to povsem druga zgodba in se mu opravičil ter rekel, da vsaka čast, da se spravi na tako zahteven podvig. Omenil sem še junaka, ki je šel eno leto po presaditvi srca (!) s Ponyjem na Vršič (1, 2)... Koliko življenja je v teh ljudeh, mi je dalo res misliti in obenem sem zelo hvaležen, da imam možnost uživati v tem, kar me veseli; na srečo brez zdravstvenih omejitev.
