Simboličen ali fizičen dvig rok od nečesa ima najverjetneje tehtne razloge ... Izkušena sodelavka, ki je zaradi strokovne odločitve in vztrajanja pri svoji odločitvi dobila obisk delovne inšpekcije, mi je pred dnevi to svetovala.
Zaplet se je nabiral že več mesecev v začetku oktobra pa je nespoštljiv odnos nekaj učenk osmega razreda privedel do tega, da se je sodelavec, ki je bil deležen takšnega odnosa v navalu jeze in razočaranja spustil na preveč osebno raven.
Vse skupaj se mi je zdelo čudno in rekel sem si, da bom malo pobrskal v ozadje spora. Govoril sem še z nekaterimi in odločitev je privedla do ugotovitve, da so pač močne in trmaste osebe, ki ne popustijo pri svojem prav. Na nek način mi ni bilo vseeno za sodelavca kot učenke, ker so do mene zelo korektne in mi je delo z njimi v veselje. Sodelavki sem med pogovorm rekel, da bom govoril s sodelavcem in mu rekel, da se ni pametno spuščati na osebno raven, ker se lahko to povrne na precej neprijeten način (govorim iz lastnih izkušenj, ker sem po neki izjavi dobil kar konkretno povrnitev v obliki organiziranega zafrkavanja v enem izmed razredov ...). Rekla mi je, da to nima smisla in da se naj ne vpletam in da bodo že nekako rešili. Po nekaj dneh sem z mislijo na sodelavkin nasvet med pohodom govoril s sodelavcem, predstavil mi je še svojo plat zgodbe in mu povedal svojo izkušnjo kot dobronameren nasvet, da se ne obremenjujem(o) preveč z dejanji, besedami in še čem s strani učenk(cev).
Nekje sem zagledal vrečo z zanimiv napisom ... in si rekel, da res nima smisla se vpletati v stvari, ki se me/nas ne tičejo neposredno. Dovolj imam(o) že svojih dejavnosti, zapletov in problemov, ki se jih trudimo reševati. Na žalost pa videvam(o) mnogo otrok in tudi starejših, od katerih so skoraj vsi dvignili roke ali pa so na poti k temu. Socialni čut in empatija pa mi včasih ne dovolita, da zgolj dvignem roke, grem naprej in si mislim svoje ...
