V začetku junija sem dobil sporočilo sošolke iz gimnazijskih let z vprašanjem, če se lahko slišiva glede ene izmed sošolk. Imela sva precej dolg in zahteven pogovor o sošolki in njeni neozdravljivi bolezni ter odločitvi. Zaradi njenih življenjskih dogodkov, postopnega odpovedovanja nog, sluha in drugih telesnih funkcij se je odločila za legalno končanje svojega življenja z evtanazijo v Švici.
Po več letih od zadnjega srečanja na neki dobrodelni prireditvi zanjo smo izbrani sošolci(ke) izvedeli to zahtevno novico. Povabila nas je na (poslovilno) srečanje. Zbralo se nas je sedem, pogovorili smo se o marsičem in ji poskušali malo stati ob strani, jo razumeti ter razvedriti. Glede odločitve je bila videti povsem sproščena in pomirjena, jaz sem bil precej zadržan in se nisem želel preveč pogovarjati, ker se z njeno odločitvijo nisem strinjal, poskušal sem jo razumeti in jo sprejeti takšno, kot je (bila). Po prihodu k njej sem bil precej presenečen, da je lahko sedela na stolu, predstavljal sem si, da je povsem negibna in me je njena odločitev še dodatno presenetila. Srečanja z ljudmi, ki so si želeli živeti, pa jim je zahrbtna bolezen to preprečila, mi dajejo drugačen pogled na življenje in njegov konec. Ko ni več smisla, sprejetosti, ciljev, je težko. Ampak ali je tako težko, da se intelektualka s fenomenalnim spominom in dobrim smislom za humor pri 33 letih vda ter kljub podpori asistentk, brata z družino in drugih ...?! Očitno se vsak na neki točki zlomi. Težko razumljiv mi je bil tudi njen odnos do sorodnikov - z vsemi se je objemala, za nečaka je sestavila knjigico v spomin nanjo ... Veliko ljudi je cenila ampak se je odločila končati. Nikakor nisem in ne želim pametovati, ker nisem in upam, da nikoli ne bom v brezizhodni situaciji. Poleg vsega je od sebe odrinila tudi ljudi, ki so ji zelo veliko pomagali, po smrti matere pred nekaj leti pa se je (psihično) stanje še dodatno poslabšalo in ni več videla izhoda.
Po srečanju sem z dvema sošolkama čakal na dvigalo in se skozi odprta vrata stanovanja zadnji poslovil od sošolke. V dneh do tistega dne me je prosila še za fotografije, dan pred pa poslala kup fotografij iz te ustanove. Videti je bila sproščena in prepričana v svojo odločitev. Na human način je po zaužitju tekočine zaspala in zaključila življenje.
Pred sedemnajstimi leti sem imel izkušnjo upanja do zadnjih trenutkov življenja bližnjega sorodnika. Takšno voljo do življenja sem videl samo pri nekaj ljudeh in ta oseba me je močno zaznamovala. Različni izzivi me nikoli niso preveč skrbeli, vedel sem, da jih bom s pravim pristopom zmožen premagati. Po tem dogodku sem dobil dodatno dozo motivacije in volje do življenja, ki je lahko zelo lepo.
V dneh po tistem sem se s sodelavko, ki jo je poznala, pogovarjal in je omenila, da nas je čustveno obremenila. Pomislil sem na izraz čustveni vampir - res je bila v zahtevni situaciji, želela se je srečati z nekdanjimi sošolci(kami) in smo se odzvali njenemu vabilu. Pogosto sem razmišljal o njej in njeni odločitvi, pogovoril sem se z medicinsko sestro, ki je velika zagovornica paliativne oskrbe in izpostavljanja lepote življenja. Malo sem se razbremenil in si rekel, da me ta situacija ne more in ne sme obremenjevati. Potihem sem(smo) upal(i), da si bo premislila, pa si ni. Dva dni po tistem dnevu sva šla s prijateljico na Storžič. V hladnem in vetrovnem dopoldnevu so se mi misli vsaj za silo umirile in sem se konkretno sprostil. Spomnil sem se besede katarza, ki mi je bila vedno všeč. Da jo dosežeš, je potreben trud in vztrajnost. In najdem(š) jo lahko v majhnih vsakdanjih stvareh in dogodkih, ki naredijo življenje pestro, nepredvidljivo in lepo kljub izzivom.
