Na nekem družabnem omrežju sem 10. 10. zagledal objavo na temo duševnega zdravja in se zamislil. Preizkušnje, ki so v tem letu povzročile skrbi, tesnobo in težave z duševnim zdravjem, so predrle balonček, v katerem smo (bili). V kabinetu je beseda nanesla na nekatere sorodnike, ki so v življenju preživeli marsikaj in kljub vsemu vztrajali, bili uspešni in na žalost ne psihično zdravi. Vsaka preizkušnja ima posledice, kako smo se zmožni z njimi soočiti pa je pogosto velik izziv. Skozi glavo mi je na dan duševnega zdravja šlo mnogo misli, očitkov samemu sebi in načrtov. Spet sem premalo vztrajal pri določenih stvareh, odlašal in čakal, da se kaj premakne. In posledično je prišlo tudi do neposrednega razloga za ta zapis. Prav na dan duševnega zdravja je namreč oseba, s katero sem se nekajkrat srečal, dobila potrjen pozitiven test na korona virus. Poleg bolečin v mišicah, glavi in vročine, sem začel dobivati neprijetne misli in se začel sekirati. Zvečer sem o situaciji obvestil nadrejene, nekatere sorodnike in prijatelje. Breme se je takoj začelo lajšati, (virtualna) pomoč in pogovori pa so situacijo zelo olajšali.
Nekaj dni pred dnevom duševnega zdravja je bil svetovni dan ućiteljev, ko sem bil udeležen na neki prireditvi v Ljubljani. Glede udeležbe sem imel pomisleke, pa sem vseeno šel in upošteval ukrepe za preprečevanje širjenja okužbe. Popoldne in večer sta bila zelo sproščena in mi je po dolgem času precej prišlo prav, da sem šel nekam med ljudi. Po prireditvi sem šel nekaj pojest in spit in si rekel na zdravje - tudi z mislijo na psihično zdravje učiteljev in učencev. Mogoče pa sem nekje staknil virus, kdo bi vedel. Za nazaj ne morem(o) nič spremeniti. Bralec(ka) drži se.
Letošnja jesen je, tako kot leto, posebna ampak kot vedno čudovita.
