Na (pre)miren torkov večer, po opravljeni večini dela za naslednji dan, me je prijelo, da bi šel en krog po domačem kraju. Pogledal sem na uro in se spomnil, da je uradno prepovedano gibanje zunaj pa sem šel malo sem in tja po stanovanju. Dovolj je bila dnevu lastna teža, kaj lahko ostane na seznamu za narediti za jutri. Med sprehodom sem se poskusil spomniti, kako so ti prostori zgledali včasih. Toliko stvari se je spremenilo v preteklih štirih letih (Odločitev za prenovo, Projekt, Pričetek del). letošnje leto je pa v mnogo ozirih leto sprememb - dobrih kot tudi zahtevnih in nekaterih slabših. Pa vendar, kakorkoli pogledam, se zdi, da je povprečje zadovoljivo in da imajo spremembe svoj namen. In tega sem kot kaže dosegel z dokončanjem približno štiriletnega projekta prenove stanovanja. Želje po izboljšanju stanja so v moji naravi, včasih pa malo traja, da do tega pride. Dve leti sta bili negotovi, nisem želel tvegati najema kredita in sem financiral obnovo iz prihrankov in viška prihodkov. No, lahko bi tudi manj zapravljal za npr. nova kolesa, avto, izlete in druge dejavnosti ampak sem nekatere stvari potreboval, druge pa želel zaradi dolgoletnega truda in so me na nek način dopolnile, pa nisem materialist. V zadnjih dveh letih je šlo od nekakšne slepe ulice do jasnega cilja v začetku preteklega leta, ko se je mlajši brat tudi odločil za prenovo drugega dela očetovega stanovanja. S trudom, lastnimi idejami, pomočjo sorodnikov in prijateljev mi je uspelo premakniti precej debele in težke liste v poglavju knjige mojega življenja.
Recimo, da je knjiga mojega življenja celostno gledano triptih z več podpoglavji; prvo poglavje mladost, ki se je malo "podaljšala"; drugo je v teku - delovna in zelo aktivna doba finančne in osebnostne stabilnosti; tretje pa recimo, da bo starost. Vedno je treba malo zreti v prihodnost, kaj bo prinesla pa je neznano in v tem je tudi nekakšen čar. Sem optimist z realističnimi pričakovanji in kakšni izzivi pridejo, se jih bom lotil po svojih zmožnostih. Dela v teku, ki me izpolnjujejo in so mi v veselje mi dajejo vedeti, da mi tudi omejitev gibanja ne more onemogočiti gibanja misli, idej in snovanja novih načrtov. Poglavje bo verjetno govorilo o rasti in odnosih - pa naj bodo ti v živo ali na daljavo, saj izolacija in samozadostnost za posameznika na dolgi rok ni zdrava. Vrednost in inflacijo odnosov začenjamo po desetletjih hudega egocentrizma dojemati. Šli smo in gremo v napačne smeri, stran od drugih, vsak k svojemu ekranu, na žalost tudi zaradi trenutne situacije.
In želim si, da bom čim večkrat lahko:
gledal Sončne vzhode
kolesaril
hodil v gore
navduševal in motiviral mlade
občudoval naravo
fotografiral
ustvarjal z lesom
