Prvi sneg sem vedno komaj čakal. V otroštvu je bila zima najbolj nor letni čas, samo, da je bil napovedan sneg, se nam je začelo otrokom dogajat in vse je bilo lažje početi. Spomnim se noči, ko sem imel kakšnih štirinajst ali petnajst let in sem kupil prvi bord, da nisem mogel zaspati do dveh ponoči, ker sem ves čas opazoval snežinke in razmišljal, kaj vse bom počel. In vedno, kadar začne padati, se razveselim in začnem razmišljati o užitkih na snegu. V dolinah je zadnji dve desetletji res negotovo, kakšne bodo zime in sem se navadil izkoristiti skoraj vsak sneg. Zadnjih deset let še posebej uživam v fotografiranju umirjene narave in čudovitih motivov s snegom. V primeru, da snega ne bi bilo, bi nekaj dni minilo precej počasneje, tako pa je bilo vzbujeno otroško veselje, ki je povsem zakrilo vse trenutne izzive ... Še dodatno pa so k temu prispevali sosedovi štirje otroci in prijatelj, ki so šli s sankanja. Pod oknom sem zaslišal prijatelja, šel na balkon in pričela se je polurna bitka s kepanjem. Kako pašejo takšne sprostitve! :) Konec januarja je bila napovedana izrazita fronta in ko je prispela okoli pol petih zjutraj, sem se zbudil - očitno sem že v letih, ko čutim vplive večjih sprememb zračnega tlaka ... Šel sem do okna in nekaj minut opazoval ples snežink v vrtincih vetra ter se prijetno uspaval nazaj.
Druga plat dojemanja zime in snega pa je nekakšna otožnost ob mirovanju narave in ljudi ter spominih na to, kar je bilo nekoč samoumevno. Letos je to mirovanje z omejitvami še toliko bolj izraženo, preveč je časa za razmišljanje in iskanje načinov, kako čim bolj koristno preživeti čas doma. Predpraznično vzdušje je tudi malo prispevalo k temu, v preteklih letih je bilo vedno povezano s pripravami na koncerte in akcijo Luč miru iz Betlehema, letos pa so se v zboru domislili posebnega interaktivnega adventnega koledarja z ustvarjalnimi prispevki pevk in pevcev. Pomanjkanje druženja je tudi glavni razlog za otožnost, ki pa ne sme biti razlog za vsesplošno nezainteresiranost. Soočanje z izzivi, zaposlenost z zanimivimi dejavnostmi in potrpežljivost bodo pripeljali do normalizacije. Ja, ko nečesa nimaš, se šele zaveš vrednosti in se nima smisla metati po tleh in iskati krivca za stanje. Ne biti del problema temveč del rešitve in se truditi na svojih področjih delati dobro in kljub občasni otožnosti z optimizmom zreti naprej.
