Koncept "poslušanja srca" mi je bil vedno, kot tudi marsikaj drugega, nerazumljiv in abstrakten. Konec najstniških let sem nekako začel dojemati, kaj naj bi to pomenilo vendar še danes ne razumem povsem. Mogoče so krive izkušnje, ko sem preveč zaupal in se opekel, mogoče prehudi udarci, mogoče strah pred tveganjem, mogoče osebnostni zadržki. So obdobja, ko je vse jasno in je ta notranji občutek, da te vodi Srce, glasnejši in so obdobja ko je vse tiho.
Po zelo intenzivnih tednih, ko smo se pripravljali na pomemben koncert, ga odlično odpeli in po njem nadoknadili primanjkljaje zadnjega leta s fenomenalnim druženjem do zgodnjih jutranjih ur na Petkovškovem nabrežju ... Do avtov se nas je približno 10 vrnilo peš. Zapeli smo še poslovilno pesem in po njej sem si rekel, da jih bom povabil v nedeljo popoldne k sebi, ker je bil koncert, ki smo se ga nameravali udeležiti, odpovedan. Malo sem imel načrtov že prej, zato sem šel v nabavo glavnih stvari za približno 15 ljudi.
 |
| Moj prvi tiramisu za goste. |
V nedeljo smo imeli praktično vsi regeneracijo, nekateri so bili celo noč pokonci in prespali cel dan. Izbranim sem poslal kratko vabilo in pričakoval, da jih bo prišlo kakšnih 10. Ob uri srečanja sem začutil pravo vznemirjenost in si rekel, da je bila ta ideja prava. V eni uri se je nakapljalo 15 sopevk in sopevcev, malo pozneje pa še pet. Nisem mogel verjeti odzivu, pripravljenosti pri pripravi hrane, vzdušju itd. V času skoraj vsega na daljavo smo pozabili na marsikaj in srce to očitno ve. Proti koncu druženja me je nekdo nagovoril, da naj imam govor. Vsem sem se zahvalil za obisk, pomoč in rekel, da je energija fenomenalna in da moramo na tem graditi v prihodnje. Po več kot petih urah skupnega druženja so odšli še najbolj vztrajni. Pod vtisom čudovitega večera sem urejal še nekaj malenkosti, šel v posteljo pošteno utrujen in ko sem že spal me je zbudil pisk sporočila prijateljice z zahvalo za čudovit večer. Zaspal sem kot blažen, zbudil sem se že ob pol šestih zaradi glasnih vran. Jutro je bilo sveže in skrivnostne meglice so že nakazovale čudovito jutro. Odpravil sem se na kratek sprehod in na vrhu bližnjega hriba uzrl čudovit sončni vzhod. Mir in hvaležnost sta me povsem prevzela, občutek je bil prisoten še cel dan. Očitno moram dajati večji poudarek ne razumskim stvarem ampak občutku, čudenju, srcu. Včasih je potrebno tako malo in marsikaj se lahko spremeni in izboljša, če smo pripravljeni in zmožni prisluhniti srcu ...
P. S. Aja, povod za ta zapis je bil pa komad Listen to your heart :)
