odgovornost

Po prevoženem MTB maratonu po Tolminskih gorah in grapah sem se končno malo umiril in premislil vse dogodke na poti (hiter vzpon, spust, padec). Bolečine v mišicah in kosteh pač dokazujejo, da sem šel spet malo preko meje in tvegal, za kar res ni bilo potrebe, adrenalin je spet naredil svoje. Na srečo se je ponovno dobro izteklo in imam nekaj dodatnih razlogov, da sem do samega sebe in drugih bolj odgovoren.

O odgovornosti bi se lahko razpisal na široko ampak tokrat se osredotočam na odgovornost do drugega. Kot ponavadi, za moje razmišljanje obstaja tehten razlog, kar moram nekako dati iz sebe. V nedeljo dopoldne na parkirišču sem sedel v avtu in mimo je prišel znanec, ki sem ga videl po nekaj letih. Začela sva se pogovarjati o marsičem in vprašal me je, če poznam kakšen vrh, ki bi bil primeren za izlet, medtem ko sva oba čakala na sorodnika, ki sta tekmovala. Omenil sem mu, da imam zemljevid, malo sem mu razložil možne destinacije in omenil sem Krn, on pa je ves navdušen rekel da pojdiva gor. Takoj sem mu rekel, da je vzpon precej dolg in zahteva dobro pripravljenost, dobro obutev in on je vztrajal, da greva. Še ko sva bila na parkirišču na 1000m sem mu rekel, če greva raje na bližno planino Sleme (~1400m), on pa je vztrajal, da želi iti na Krn (2245m). Štartala sva in kljub manjšim bolečinam v kolenu zaradi padca sem tempo prilagajal sebi ter temu znancu ter ga ves čas spodbujal, da ni toliko mislil na svoje omejitve. Ves čas med vzponom sem izvedel še kakšno podrobnost o njegovi nepripravljenosti za hojo v hribe. Po približno treh urah sva prispela na vrh, kar ga je precej razveselilo, ker je do tega trenutka bil najvišje zgolj na Kredarici pred osmimi leti. V zavetišču pod vrhom sem si privoščil joto, on pa si je sproščal mišice. Opozoril sem ga na nevarnosti pri spustu, mu rekel, naj bo pozoren pri sestopu in približno na tretjini spusta je klecnil. Potem so ga precej začela boleti kolena in še bi lahko našteval. Ustavljala sva se na 10 minut, bil sem precej uvideven do njegove poškodbe in jamranja, ker mi je omogočil izlet na mojo najljubšo goro. Na zadnji tretjini poti pa je pošteno preizkusil moje potrpljenje, bil je povsem odsoten in nisem več vedel, s čim naj ga prepričam, da prideva čimprej do avta in nazaj do Tolmina. Izmislil si je še postanek na planini in naročil skuto, slikanje s kravo itd. itd. Sestop je trajal uro dlje kot vzpon in na zadnjem delu poti sem si priznal, da sem storil napako, ker sem privolil v "vodenje" tega izleta. Prava odgovornost do sebe in do tega znanca bi bila, da bi jaz vztrajal pri enostavnejši turi in marsikaj bi bilo drugače. Prispela sva do avta, jaz sem z izjemo bolečih nog bil še precej pri močeh in sem ga večkrat vprašal, če bo zmogel voziti ali naj vozim raje jaz. Videl sem, kako je težko prispel do izhodišča in da ni najbolj pripravljen za vožnjo, kar se mi je v nadaljevanju zgolj še potrdilo. Ko je navzdol prehitel dva avta na precej ozki cesti s strmim bregom na eni strani, mi je prekipelo in sem mu naredil pridigo, ki ga je streznila. Začel se mi je opravičevati in argumentirati, da je bila cesta dovolj široka za prehitevanje, jaz pa sem mu rekel, da mi je vseeno, kaj počne sam z avtom ampak da ogrožati druge ljudi je pa zelo neodgovorno in malo je manjkalo, pa bi mu rekel, da naj takoj ustavi in da nadaljujem pot peš. Vprašal sem ga še, če mu je kaj žal, da je opravil takšen podvig predvsem po moji zaslugi (kar mi je sam rekel) in mi je odgovoril, da mu ni, z nebesedno govorico pa je dajal drugačen vtis ...

S tem zapisom sem želel predvsem opozoriti na previdnost pri zaupanju (življenja) ljudem, ki jih le bežno poznaš. Pa tudi tisti, ki jih / vas bolje poznam me večkrat presenetijo(te) - na srečo pozitivno ;)

Psihično in fizično zelo utrujajoč vikend se je zaključil precej dobro in ob prihodu domov sem se razveselil svojega rezultata na MTB maratonu, ki sem ga po tekmi zgolj ocenjeval glede na ostale, ki so prišli v cilj za mano (še članek in celoten razpored). Pričakoval sem, da se bom uvrstil nekako na polovico in ravno to mi je uspelo - uvrstiti se na 26. mesto izmed 51 tekmovalcev v moji kategoriji! Še ena potrditev za pretekle napore z mislijo na večjo odgovornost do sebe in ljudi okoli mene, ki mi mora priti v podzavest ...
Pripenjam nekaj slik, ki sem jih tokrat moral slikati s telefonom, ker sem doma pozabil baterijo od fotoaparata ...

Pogled proti Krnskemu jezeru in Triglavu v oblakih.

Mladi gad, ~60cm.