Na plaži mi je v roke prišla poletna
izdaja revije Kralji ulice, ki jo redko vzamem v roke. Prebral sem
uvodnik, bil nad njim navdušen in obenem izzvan. Moral sem ga
pretipkati in dobesedno je prepisan v nadaljevanju.
Ali obstaja življenje pred smrtjo?
Ljudje pogosto problematiziramo
življenje po smrti, redko pa se na podoben način sprašujemo po
življenju pred smrtjo. A vendar je to tisto, kar je tu in zdaj
najpomembnejše in česar ne moremo izboljšati na ta način, da se
nadejamo boljšega življenja … po življenju.
Vprašanje iz naslova tega uvodnika na
duhovit način postavlja pod vprašaj, ali res živimo tako, kot bi
morali, kot bi želeli in kot bi bilo – po človeško najbolje
živeti. In če je odgovor na ta vprašanja Ne!, potem res lahko samo
upamo, da bo kasneje bolje … Ali pa pogledamo, ali se da življenje
tu in zdaj izboljšati. Vprašanje o življenju pred smrtjo je torej
humanistično vprašanje, vprašanje o meri človeka in o tem, kaj je
življenje po meri človeka, vprašanje o življenju po smrti pa je
teološko vprašanje, ki na nek način preskoči človeka in odgovore
postavlja v nejasno prihodnost.
Življenje pa teče, se dogaja.
Velikokrat ne sprašuje prav dosti, kakšno bi še lahko bilo, ker je
preveč zaposleno samo s seboj, ker preveč živimo, da bi se
spraševali, kako živimo. Ker je življenje preveč (?) polno, pa
čeprav težav, stisk, omejitev, tudi bolečin in trpljenja … A
ljudje smo bitja, ki praviloma želimo živeti, ki želimo stiske in
težave premagovati, smo bitja spopadanja s težavami, bitja
preseganja in postajanja, pa čeprav so naše izhodiščne točke
močno različne in naše perspektive prav tako.
In tako uspemo živeti ZA … različne
stvari, za teater, za glasbo, za potovanja, želimo si PREŽIVETI,
trudimo se, da se ne bi izgubili, iščemo se med kaosom in
izpolnitvijo, živimo s hrepenenjem po tistem »enem« ali tisti
»eni«, ki bi me sprejel/a takšnega/o, kakrše/a sem … Obenem pa
tudi vemo, da »vsega pa res ne moremo dobiti«.
Na poti preživetja nam pomagajo
različne oblike pozabe, begov in odklopov, predvsem pa veliko
upanja. Pa čeprav na poti skozi zapore, bolnice in norišnice. In
drugi ljudje. Pa čeprav je mnogim izmed nas težko verjeti in
zaupati drugim. Že imamo svoje izkušnje. A ti drugi vedno so, pa
čeprav pravilo nikoli ne pomenijo čudežne izpolnitve in popolne
odrešitve od stisk in bolečin. Vedno smo, vedno je vsak od nas
nekdo »drug« nekomu drugemu.
Avtorice in avtorji v tej poletni
številki zares izpričujejo Živim! In to s klicajem. Nam članom
društva Kralji ulice a tudi vam bralcem in vsem ljudem, ki se
srečujemo z brezdomnimi, pa ostaja težka in včasih ne najbolj
jasna naloga postati čim boljši »drugi«, da bo življenje za vse
zares čim bolj vredno.
Bojan Dekleva
