V začetku avgusta sem preživel fenomenalen dan in pol v dolini Reziji, ki so mi jo prijatelji več let opisovali kot pravljično in čudovito. Piko na i tem pripovedovanjem je dodala še dvojezična knjiga o Reziji, ki sem jo prebral pred pol leta in do potankosti opisuje to dolino ter njene posebnosti. Predvsem so me navdušile fotografije lepot te doline, dolga leta sem imel željo iti tja, avgusta pa sem jo končno realiziral. Precej časa med vožnjo sem si mrmral in pel rezijanske pesmi Da lipa ma! Ke bëj na jë? in Zverinice iz Rezije ter si predstavljal tiste znamenite pesmi z violino (cïtira) in violončelom (bünkula) ...
Po mesecu in pol, odkar sem bil tam, se spominjam vse več podrobnosti tega nepozabnega obiska. Ob prihodu v glavni kraj doline Solbico se je iz gostilne zaslišala njihova avtohtona kvalitetna glasba in ne neka popularna; v petih minutah od prvega kontakta z Rezijani so ustregli moji prošnji in mi priklicali osebo, ki sem jo iskal; priskrbeli so mi prenočišče v manj kot eni uri; povabili so me na vaški praznik v zapuščeno hribovsko vas Korito, kamor je prišlo okoli dvesto Rezijanov in tam doživel nastop folklorne skupine z njihovo značilno glasbo in plesi. Ko so bili spomini še zelo sveži, sem jih zapisal v beležko in jih prepisal na blog (opis potovanja po Reziji se nadaljuje v tej sledeči objavi).
Med pripovedovanjem nekaterih doživetij prijateljem(-icam) sem se šele zavedel, kaj vse sem dejansko doživel. Nekateri so mi rekli, da jo sedaj nameravajo obiskati in zatrdil sem jim, da jim ne bo žal, kljub precej dolgi vožnji do tja in nazaj. V prihodnosti jo imam namen še večkrat obiskati, verjetno ne s kolesom ampak z avtom in potem peš na kakšen vršac nad dolino ...
Nastop rezijanske folklorne skupine
 |
| Slap na Potoku blizu Solbice |
 |
| Slap Barman |
Podobne občutke sem doživel pred dvema letoma, prav tako na Slovenskem narodnostnem ozemlju pri koroških Slovencih v Selah-Šajdi. Od prijateljev voditeljev sem slišal o nekih zelo prijaznih koroških Slovencih, pri katerih so taborili in pozanimal sem se glede tega prostora ter se dogovoril za poletni tabor na njihovi zemlji. Kadar sem se oglasil pri njih ali jih prosil za kakršnokoli uslugo tekom tabora, so me sprejeli z veseljem in mi ustregli brez obotavljanja. V zameno sem jim pomagal pospravljati nek beton in grabiti res strm breg. Precej podobno se mi je zgodilo v Reziji, prav tako na slovenskem narodnostnem ozemlju, kjer sem bil navdušen nad gostoljubjem in preprostostjo ljudi. No, ena večjih podobnosti med njihovima narečjima je tudi ta, da pri obojih povprečen Slovenec razume približno vsako peto besedo ... Stike z Zamejci sem imel sicer že kot otrok, ker je večkrat prišla na obisk k nam mamina prijateljica, s katero sta se "posestrili" preko nekega šolskega programa v osnovni šoli. Vedno sem jih imel za nekaj posebnega, ne vem zakaj, sedaj pa imam veliko razlogov za to in zelo posebni so v svojem gostoljubju in odprtosti. Seveda ne mislim posploševati ampak glede na do sedaj doživeto in videno, imam na kraje preko meje in njene prebivalce prelepe spomine, ki me vlečejo nazaj ...
Dodal sem še nekaj fotografij s tabora 2012 v Selah-Šajdi in okolici.
Dodal sem še nekaj fotografij s tabora 2012 v Selah-Šajdi in okolici.
 |
| Greben Košute s severa. |
 |
| Tisoč let stara lipa |
 |
| Čudovite gore (Meli Košuta) |
 |
| Mini sedlo blizu slovenske meje. |
