2. 8. 2014
Zbudil sem se ob 6. z bolečinami v ledvicah zaradi prevelike količine soli v makaronih in užival ob pogledu jutranje sonce, ki se je dvigalo iznad oblakov. Naredil sem nekaj fotografij in čakal do 8. na zajtrk. Ker sem lahko vzel, kolikor in kar sem želel, sem si vzel vse dvojno, ker sem dobro vedel, kakšni napori me še čakajo. V tem dnevu so me namreč čakali dolg spust, vzpon, najdaljši spust, krajši vzpon itd. Tik pred prihodom v Zajzero mi je še drugič spustila zračnica. Odstranil sem prvo krpo, dodal dve novi in ugotovil, da tako ne bom prišel daleč. Razmišljal sem o odhodu v Ovčjo vas / Valbruno do kakšnega kolesarskega servisa ali poiščem mimoidočega kolesarja in upam, da ima pri sebi rezervno zračnico. S precej prazno zračnico sem prišel do parkirišča, kjer je bil parkiran odprt avto, pred njim pes in kolo. V avtu je v spalki spal moški, ki sem ga zbudil in vprašal za rezervno zračnico. Rekel mi je, da je na žalost nima in da mi ne more pomagati. Poljak Krasinski se je ob pogledu na moj razočaran obraz še malo obotavljal, potem pa rekel, da sem mu všeč (...) in da lahko vzamem zračnico iz njegovega kolesa, ker je končal svoje počitnice. Hitro sem jo zamenjal in ko sem mu nameraval plačati mi je rekel, da mi ni treba. V tem dejanju se videl samega sebe v nekih drugih situacijah in dobil ponovno spodbudo za "pay-it-forward". Po skupno kakšni uri in pol krpanja zračnice in nabiranja motivacije za nadaljevanje sem končno nadaljeval pot proti prelazu Rudni vrh / Sella Somdogna (1392 m) in po približno polovici vzpona prispel do na novo nareje ne blatne poti in ker je bila položnejša od planinske poti sem šel pač po njej. Na približno petsto metrih poti sem moral ves čas odstranjevati lepljivo blato, umazal kolo, čevlje, torbe, enkrat konkretno padel zaradi zdrsa in predvsem zgubljal živce. Končno sem prispel na planinsko pot in moral ves čas potiskati oz. nositi kolo. Na srečo sem kmalu prispel do koče in čez nekaj minut do najvišje točke prelaza. Spust do Dunje je trajal kakšno uro po prelepi gorski poti, vmes sem občudoval potoke s slapovi, vonjal borovce in upal, da mi kolo zdrži. Prispel sem v dolino, šel na Alpe Adria Trail po stari avstroogrski železnici in med vožnjo po zaslugi nekega Italijana prišel do prelepega slapu. Seveda sem ga šel takoj fotografirat, se pod njim malo umil in nadaljeval pot proti Reziji. Ko sem prispel v Rozajanski komun me je za dobrodošlico pozdravil dež. Med postankom sem za kratek čas vklopil telefon in dobil prijateljevo sporočilo, v katerem mi je napisal imeni dveh Rezijanov, za katera dva mi je rekel, naj ju poiščem. Poiskal sem gospo Luigio iz Solbice, ki mi je v tekoči slovenščini razložila, kam naj grem, kdo mi bo priskrbel streho nad glavo itd. Kmalu sem šel iz Solbice proti Koritu, kjer so imeli naslednji dan žegnanje. Zvečer malo po osmi uri se je nad Koritom pojavil oblak, iz katerega je rosilo in nastala je čudovita mavrica s Kaninom v ozadju. Pričela se je vaška prireditev, najprej je nastopila najstarejša italijanska folklorna skupina iz Rezije in moj dan je bil popoln. Nikakor si nisem mogel predstavljati takšnega razvoja dogodkov, da bom ob mojem prvem obisku Rezije doživel takšno presenečenje, ki je ukradlo delček mojega srca ... (tako se je izrazil prijatelj, ki ima z Rezijani otroške in službene povezave). Večer je bil zelo lep, začela se je kuhati nevihta, prisluhnil sem še koncertu lokalne moške vokalne skupine, ki je v cerkvi Marije Snežne zapela precej glasnih in fouš pesmi. Bolj glasno kot so peli oz. se drli, bolj so jim ploskali, jaz pa sem bil ponovno hvaležen za dar posluha ter razvoj pevskega talenta v zboru Cum anima. DJ je vrtel italodisco in deset let stare komade, ampak je izbiral kar dobre, ljudje so ga pili in postali precej veseli, med njimi je bilo nekaj posebnežev, mnogi so mi namenili poglede ... Iskal sem Rezijanko, ki mi je priskrbela prenočišče, da bi ji častil pijačo, se čudil logiki za ceno piva (malo 0.25 l 2€; veliko 0.4 l 4€), spil še eno pivo ter prosil natakarja s piskajočim / falzet glasom, da me pospremi do ute, kjer naj bi prespal, ker je pričelo deževati. Namestil sem se na deskah v vrtni baraki z obešenimi šopi česna in kmalu kljub grmenju in ropotu dežja na pločevinasti strehi zaspal.
Zbudil sem se ob 6. z bolečinami v ledvicah zaradi prevelike količine soli v makaronih in užival ob pogledu jutranje sonce, ki se je dvigalo iznad oblakov. Naredil sem nekaj fotografij in čakal do 8. na zajtrk. Ker sem lahko vzel, kolikor in kar sem želel, sem si vzel vse dvojno, ker sem dobro vedel, kakšni napori me še čakajo. V tem dnevu so me namreč čakali dolg spust, vzpon, najdaljši spust, krajši vzpon itd. Tik pred prihodom v Zajzero mi je še drugič spustila zračnica. Odstranil sem prvo krpo, dodal dve novi in ugotovil, da tako ne bom prišel daleč. Razmišljal sem o odhodu v Ovčjo vas / Valbruno do kakšnega kolesarskega servisa ali poiščem mimoidočega kolesarja in upam, da ima pri sebi rezervno zračnico. S precej prazno zračnico sem prišel do parkirišča, kjer je bil parkiran odprt avto, pred njim pes in kolo. V avtu je v spalki spal moški, ki sem ga zbudil in vprašal za rezervno zračnico. Rekel mi je, da je na žalost nima in da mi ne more pomagati. Poljak Krasinski se je ob pogledu na moj razočaran obraz še malo obotavljal, potem pa rekel, da sem mu všeč (...) in da lahko vzamem zračnico iz njegovega kolesa, ker je končal svoje počitnice. Hitro sem jo zamenjal in ko sem mu nameraval plačati mi je rekel, da mi ni treba. V tem dejanju se videl samega sebe v nekih drugih situacijah in dobil ponovno spodbudo za "pay-it-forward". Po skupno kakšni uri in pol krpanja zračnice in nabiranja motivacije za nadaljevanje sem končno nadaljeval pot proti prelazu Rudni vrh / Sella Somdogna (1392 m) in po približno polovici vzpona prispel do na novo nareje ne blatne poti in ker je bila položnejša od planinske poti sem šel pač po njej. Na približno petsto metrih poti sem moral ves čas odstranjevati lepljivo blato, umazal kolo, čevlje, torbe, enkrat konkretno padel zaradi zdrsa in predvsem zgubljal živce. Končno sem prispel na planinsko pot in moral ves čas potiskati oz. nositi kolo. Na srečo sem kmalu prispel do koče in čez nekaj minut do najvišje točke prelaza. Spust do Dunje je trajal kakšno uro po prelepi gorski poti, vmes sem občudoval potoke s slapovi, vonjal borovce in upal, da mi kolo zdrži. Prispel sem v dolino, šel na Alpe Adria Trail po stari avstroogrski železnici in med vožnjo po zaslugi nekega Italijana prišel do prelepega slapu. Seveda sem ga šel takoj fotografirat, se pod njim malo umil in nadaljeval pot proti Reziji. Ko sem prispel v Rozajanski komun me je za dobrodošlico pozdravil dež. Med postankom sem za kratek čas vklopil telefon in dobil prijateljevo sporočilo, v katerem mi je napisal imeni dveh Rezijanov, za katera dva mi je rekel, naj ju poiščem. Poiskal sem gospo Luigio iz Solbice, ki mi je v tekoči slovenščini razložila, kam naj grem, kdo mi bo priskrbel streho nad glavo itd. Kmalu sem šel iz Solbice proti Koritu, kjer so imeli naslednji dan žegnanje. Zvečer malo po osmi uri se je nad Koritom pojavil oblak, iz katerega je rosilo in nastala je čudovita mavrica s Kaninom v ozadju. Pričela se je vaška prireditev, najprej je nastopila najstarejša italijanska folklorna skupina iz Rezije in moj dan je bil popoln. Nikakor si nisem mogel predstavljati takšnega razvoja dogodkov, da bom ob mojem prvem obisku Rezije doživel takšno presenečenje, ki je ukradlo delček mojega srca ... (tako se je izrazil prijatelj, ki ima z Rezijani otroške in službene povezave). Večer je bil zelo lep, začela se je kuhati nevihta, prisluhnil sem še koncertu lokalne moške vokalne skupine, ki je v cerkvi Marije Snežne zapela precej glasnih in fouš pesmi. Bolj glasno kot so peli oz. se drli, bolj so jim ploskali, jaz pa sem bil ponovno hvaležen za dar posluha ter razvoj pevskega talenta v zboru Cum anima. DJ je vrtel italodisco in deset let stare komade, ampak je izbiral kar dobre, ljudje so ga pili in postali precej veseli, med njimi je bilo nekaj posebnežev, mnogi so mi namenili poglede ... Iskal sem Rezijanko, ki mi je priskrbela prenočišče, da bi ji častil pijačo, se čudil logiki za ceno piva (malo 0.25 l 2€; veliko 0.4 l 4€), spil še eno pivo ter prosil natakarja s piskajočim / falzet glasom, da me pospremi do ute, kjer naj bi prespal, ker je pričelo deževati. Namestil sem se na deskah v vrtni baraki z obešenimi šopi česna in kmalu kljub grmenju in ropotu dežja na pločevinasti strehi zaspal.
