3. 8. 2014
Zbudil sem se naspan, pospravil vse za seboj in malo pred deveto krenil proti zatrepu doline Rezije - planini Kot. Odložil sem večino prtljage, izgubil očala in šel brez zajtrka navkreber. Takšnega klanca nisem premagoval še nikoli. Strmina je bila večino časa okoli 15%, nekajkrat mi je padel sladkor, zato sem pojedel čokolado in bombone. Po približno dveh urah sem prispel na planino Kot na višino 1200 m in odprl se mi je razgled na dolino Rezijo. Zaželel sem si skodelico sveže skute in po vsaj petih minutah razlaganja v angleščini in polomljeni italijanščini sem Furlanki dopovedal, kaj želim. dobil sem zajetno porcijo skute, se usedel in užival v odlični gorski skuti ter zadovoljstvu ob novem dosežku oz. izpolnjenem glavnem načrtu - obisku Rezije. Po pol ure počitka na planini Kot sem se spustil nazaj v zapuščeno vas Korito in po kakšnih 50 m višinske razlike ugotovil, da na rokah nimam rokavic, ki pa sem jih precej nujno potreboval. Takoj sem se začel sekirati in si rekel, da ne morem biti tako pozabljiv, da poleg očal izgubim še rokavice ... Prebrskal sem nahrbtnik in na srečo so bile rokavice v njem. V nadaljevanju spusta so me zaradi ceste iz velikih kamnov zaradi tresenja boleti roke in noge, prispel do torb in jih pripel na kolo. Ponovno sem šel iskat očala in malo razširil polje iskanja ter jih po nekaj minutah končno našel. Ta očala so me tako razveselila, da sem dobil dovolj motivacije za dolg vzpon, ki me je čakal. Malo sem še še ustavil ob reki Reziji oz. tavilïki Wödi in počasi odpeljal proti kraju Liščaca in slapu Barmanu. Med potjo do tega slapu so mi povsem pošle moči, zato sem se moral konkretneje najesti. Do slapu Barman sem šel peš, tik za mano pa nek Italijan s psom. Ko sem prispel do slapu, sem gledal opremo tega Italijana in zdela se mi je precej znana, kmalu pa sem ugotovil, da je to isti človek, ki sem ga srečal prejšnji dan pri kakšnih trideset kilometrov oddaljenem slapu. Šel sem do njega, malo sva se nasmejala najinemu ponovnemu srečanju in si zaželela "Nasvidenje!" :) Ja, kakorkoli gledam, je bil moj izlet do sedaj čudovit. Aja, pozabil sem omeniti, da mi je med spustom iz Korita ponovno spustila zračnica pri ventilčku, ampak sem jo spet uspel dobro zakrpati.
Od slapu Barmana sem se zagnal v najhujši vzpon celotne poti na prelaz Karnica (na Višarje je bilo sicer tudi zelo zahtevno vendar s seboj nisem imel vse prtljage). Tako strmega vzpona nisem pričakoval, vmes mi je zmanjkovalo energije, zato sem moral pojesti vse preostale energijske čokolade, bombone in ogromno pil. Med vzponom so mi mnogi mimoidoči izkazovali podporo - z dvignjenimi palci, kakšno besedo ... Kmalu mi je uspelo priti na vrh, spustil sem se proti Učji in Sloveniji. Med spustom sem srečal še nekaj kolesarjev s torbami in jih spodbujal. Med nami je na cesti res čutiti neko povezanost, ker se skoraj vedno pozdravimo in si izmenjamo kakšno besedo ali gesto. Do Tolmina me je čakalo še nekaj krajših klančkov in spustov, na vrhu zadnjega pa je proti meni pripeljal bel avto in ustavil ob cesti. V njem sem uzrl prijatelja, stopil je iz avta in planila sva si v objem. Pri njem sta bila na počitnicah še dva znanca, končno sem se umil in najedel ter pričel obujati dogodivščine preteklih dni. Večer je bil tako miren in prijeten, kot že dolgo ne. Pred spanjem sem se lotil še knjige "Trije dnevi pekla na Soči" z zapisi z bojišča iz 1. svetovne vojne in kmalu zaspal.
Od slapu Barmana sem se zagnal v najhujši vzpon celotne poti na prelaz Karnica (na Višarje je bilo sicer tudi zelo zahtevno vendar s seboj nisem imel vse prtljage). Tako strmega vzpona nisem pričakoval, vmes mi je zmanjkovalo energije, zato sem moral pojesti vse preostale energijske čokolade, bombone in ogromno pil. Med vzponom so mi mnogi mimoidoči izkazovali podporo - z dvignjenimi palci, kakšno besedo ... Kmalu mi je uspelo priti na vrh, spustil sem se proti Učji in Sloveniji. Med spustom sem srečal še nekaj kolesarjev s torbami in jih spodbujal. Med nami je na cesti res čutiti neko povezanost, ker se skoraj vedno pozdravimo in si izmenjamo kakšno besedo ali gesto. Do Tolmina me je čakalo še nekaj krajših klančkov in spustov, na vrhu zadnjega pa je proti meni pripeljal bel avto in ustavil ob cesti. V njem sem uzrl prijatelja, stopil je iz avta in planila sva si v objem. Pri njem sta bila na počitnicah še dva znanca, končno sem se umil in najedel ter pričel obujati dogodivščine preteklih dni. Večer je bil tako miren in prijeten, kot že dolgo ne. Pred spanjem sem se lotil še knjige "Trije dnevi pekla na Soči" z zapisi z bojišča iz 1. svetovne vojne in kmalu zaspal.
