Čas za ...: frizbi

Tako kot žoga ali kakšen drug športni rekvizit ima tudi frizbi družabno funkcijo in lahko se pohvalim oz. trdim, da je bil pogosto moj frizbi tisti, ki je popestril dogajanje.

Najprej pa k začetkom. Bilo je poletje 2004, z družino sem šel zadnjič kot najstnik na morje in v živo se spomnim majhnega ozkega zaliva, ki je bil nekaj sto metrov oddaljen od plaže, na katero smo zahajali. Ta zaliv je bil poln skal, v spominu pa mi je ostal zaradi frizbija - z očetom sva si ga namreč podajala preko njega in takrat sem bil v vlogi učenca. Zaliv je bil širok kakšnih deset metrov in spomnim se, da sem ga metal preveč v zrak in s premalo rotacije, zato sem potreboval inštrukcije. Kot pogosto vidimo v ameriških filmih, da si oče podaja žogo za bejzbol s sinom, sva si midva takrat frizbi. In pogosto se spomnim tistega metanja preko zalivčka, doživel sem tako močan oče-sin trenutek, da mi bo ostal v spominu za vedno. Leta so minevala, kupil oz. metal sem kar precejšnje število frizbijev in ga naučil metati na zahtevnejše načine precej ljudi.

Odkril sem, da obstaja v Ameriki celo šport, ki ga igra ogromno ljudi in je precej priljubljen predvsem na kampusih, kjer med prostim časom pač mečejo frizbi (igra se imenuje Ultimate Game in je res huda - podobna kot ragbi).

Povod za to objavo je bila izjava sodelavke na hodniku - če si gremo podajat frizbi. Vprašal sem jo, če kar na hodniku? :) Na izletu kolektiva sem jo večkrat pohvalil, ker ga je res dobro metala in očitno ji je bilo to precej všeč ... Ja, kot sem omenil v uvodu, res ima družabno funkcijo in očitno precej močno. Sodelavka, ki mi je namenila ta "kompliment" mi je tako polepšala dan, da kar nisem mogel verjet. Bolečine v križu so bile kar naenkrat pozabljene in to dobro voljo sem širil naprej in samoiniciativno pomagal sodelavcu urejati učilnico.
No, da omenim še dogodke povezane s frizbijem s svetovnega skavtskega tabora na Švedskem l. 2011. Blizu našega šotora je bila jedilnica in pred njo precej prostora. Neko popoldne sem šel mimo in zagledal nekaj ljudi, ki so si podajali frizbi. Takoj sem skočil še po svojega in pričelo se je ... Z dvema frizbijema se nas je podajalo približno 50 skavtov/inj z vsega sveta in takrat me je nek Američan naučil met Wristflip (rekel mi je, da je Chicken Wing), ki je moj najljubši in tudi precej zahteven met. Zmenili smo se, da se bomo dobili prihodnji dan ob isti uri ampak ko sem šel ob dogovorjeni uri na ta prostor, ni bilo tam nikogar od metalcev prejšnjega dne. Tisto množično podajanje frizbija se je zgodilo povsem spontano in to nam je v manjši zasedbi uspelo še enkrat z nekim Slovakom. Poleg tega sem si takrat na nekem pašniku med podajanjem tudi grdo zvil gleženj in zaradi tega dobil v uporabo kolo za lažje premikanje :)

Pred približno sedmimi leti je prijatelj ostal na delovno-študijskem enoletnem obisku v Italiji in s prijatelji smo ga pospremili do njegovega začasnega doma. S seboj sem imel prvi profesionalen frizbi, na katerega sem bil precej navezan. Nekdo izmed prijateljev mi je namignil, da bi mu ga podaril, da ga bo spominjal na nas. Malo sem razmišljal in rekel, da pa naj ga ima. Nanj smo se podpisali in mu ga podarili. Bil je res vesel darila in ko se je vrnil v Slovenijo, mi je rekel, da ga je podaril naprej.

Mnoge sem naučil zahtevnejših metov in kadar se pojavim z njim v družbi, si ga pričnemo podajat. S staro klapo smo si ga šli velikokrat podajat na Bogenšperk ali kam drugam. Frizbi je bil vsa leta naša skupna točka, nekateri z boljšim občutkom za metanje smo ga metali kar precej pogosto, drugi bolj nespretni pa so kolegialno sodelovali. Zanimivo, do česa me je enostaven kompliment sodelavke privedel ... Nostalgije in nasmeha na obrazu :)

Veliko dogodkov je povezanih s tem letečim krožnikom, nekatere sem ujel v objektiv ampak ker sem ponavadi frizbi metal, nisem imel toliko možnosti za fotografiranje.