1. 8. 2014
Pogled na zlomljen nosilec od prtljažnika mi je dal samo eno asociacijo - vztrajaj pri odločitvi! Hitro sem poiskal neko pločevino, jo zakrivil in prevrtal, da sem jo lahko pritrdil in šel že konkretno utrujen proti svoji sobi. Rekel sem si, da je bilo dovolj odlašanja z določenimi stvarmi in jih do prb. 3. ure dokončal. Zatem sem se malo ulegel in se hitro zavedel, da nimam več prav veliko časa za pakiranje. Razmišljal sem o poznejšem odhodu na vlak in si rekel, da je dovolj izmišljevanja. Ob 4.52 sem šel brez zajtrka od doma, na 4 km oddaljeno železniško postajo šprintal kot še nikoli, tja prispel ob 5.02, kupil karto in se ob 5.04 usedel na vlak. Precej sem zašvical in zaradi toplote hitro zakinkal. Od Ljubljane proti Jesenicam sem večino časa spal oz. dremal, spomnim se le kakšnih treh postaj. Spal sem torej približno eno uro in na Jesenicah zelo počasi pričel svoj poletni podvig. Vozil sem enakomerno, dokler nisem prispel do doline južno od Naborjeta (Malborghetto), po kateri sem nameraval priti do planine Strehica in Ravna. Na nekaterih odsekih je bila pot tako strma, da sem resno razmišljal o tem, da bi se obrnil. In se nisem, kot že mnogokrat do sedaj, za kar mi ni in mi ne more biti žal. Po potiskanju kolesa po tej zares strmi poti sem prispel do travnika, na katerem je imel na višini ~1400m idilično gorsko kočo nek Italijan, ki sem ga srečal med vzponom. V polomljeni italijanščini sem mu povedal kam želim priti in povedal mi je za pot in da je ta ponekod ozka in strma. Če ga ne bi bilo, bi se verjetno moral obrniti, pot za nadaljevanje sem namreč iskal že sam, vendar je zaradi naplavin in visokega rastja na travniku nisem videl. No, šel sem naprej in pot je bila še bolj strma kot prej, za dodatek me je pričela precej boleti mečna mišica, kljub temu, da sem užil precej magnezija proti krčem. Nikakor si nisem mislil, da bo pot tako zahtevna in na srečo ta zadnji del vzpona ni bil tako dolg, kljub temu, da sem pot preračunal na računalniku. Kmalu sem se pričel spuščati in po nekaj sto metrih vožnje sem jo zagledal - najlepšo kapelico v svojem življenju (kapelica Zitta na pl. Ravna). S tega kraja se je odprl pogled na sv. Višarje - mojo končno destinacijo dneva, Trbiž, Dobrač ... Srečal sem še starejša Koroška Slovenca, prijazna gospa me je fotografirala ob kapelici in v koroški slovenščini sta mi zaželela "Srečno za ... amm ... Dol!" :) Končno se je pričel konkreten spust za dobrih 500m višinske razlike. Na prb. polovici spusta sem zaslišal spuščanje zračnice, varno sem ustavil in ugotovil, da je nisem predrl ampak da je pri ventilčku odstopila guma zaradi pretiranega zaviranja. Prvič na dolgem potovanju s kolesom sem bil brez rezervne zračnice in razmišljal sem, kaj sploh lahko storim, da zakrpam tako zahtevno luknjo. K temu je prispeval verjetno še zelo razgret obroč, ki se je segrel na okoli 50°C. Z razpoložljivimi pripomočki sem jo zakrpal od zunaj in od znotraj s sprejem za krpanje. V nadaljevanju spusta sem se pričel jeziti na odtočne kanale, ki so široki več kot 10 cm in kar pošteno udarijo gumo. Upal sem, da mi zaradi obremenitev ne bo odpovedalo še kaj ... Prispel sem v dolino Zajzera, odložil nepotrebno prtljago in se pričel vzpenjati. Ves čas mi je šla po glavi pesem od Orlekov - Na Kum. Ta vzpon je bil veliko hujši od tistega na Kum, ker je bil večino vzpona naklon med 12 in 15% + makadam. Zaradi predhodnjega vzpona nisem imel več moči za poganjanje, zato mi pač ni ostslo drugega kot potiskanje kolesa. Vmes se mi je večkrat odprl pogled na prelepo dolino Zajzero, ki jo bom zagotovo še večkrat obiskal. Nekajkrat med vzponom mi je padel sladkor, zato sem se nažrl energijskih tablet, poleg noge me je začela boleti še roka ampak sem počasi po dveh urah in pol prispel do vrha sv. Višarij. Zadovoljstvo brez primere. Skuhal sem si preslane makarone, se stuširal in šel že pred 22. v posteljo.
Pogled na zlomljen nosilec od prtljažnika mi je dal samo eno asociacijo - vztrajaj pri odločitvi! Hitro sem poiskal neko pločevino, jo zakrivil in prevrtal, da sem jo lahko pritrdil in šel že konkretno utrujen proti svoji sobi. Rekel sem si, da je bilo dovolj odlašanja z določenimi stvarmi in jih do prb. 3. ure dokončal. Zatem sem se malo ulegel in se hitro zavedel, da nimam več prav veliko časa za pakiranje. Razmišljal sem o poznejšem odhodu na vlak in si rekel, da je dovolj izmišljevanja. Ob 4.52 sem šel brez zajtrka od doma, na 4 km oddaljeno železniško postajo šprintal kot še nikoli, tja prispel ob 5.02, kupil karto in se ob 5.04 usedel na vlak. Precej sem zašvical in zaradi toplote hitro zakinkal. Od Ljubljane proti Jesenicam sem večino časa spal oz. dremal, spomnim se le kakšnih treh postaj. Spal sem torej približno eno uro in na Jesenicah zelo počasi pričel svoj poletni podvig. Vozil sem enakomerno, dokler nisem prispel do doline južno od Naborjeta (Malborghetto), po kateri sem nameraval priti do planine Strehica in Ravna. Na nekaterih odsekih je bila pot tako strma, da sem resno razmišljal o tem, da bi se obrnil. In se nisem, kot že mnogokrat do sedaj, za kar mi ni in mi ne more biti žal. Po potiskanju kolesa po tej zares strmi poti sem prispel do travnika, na katerem je imel na višini ~1400m idilično gorsko kočo nek Italijan, ki sem ga srečal med vzponom. V polomljeni italijanščini sem mu povedal kam želim priti in povedal mi je za pot in da je ta ponekod ozka in strma. Če ga ne bi bilo, bi se verjetno moral obrniti, pot za nadaljevanje sem namreč iskal že sam, vendar je zaradi naplavin in visokega rastja na travniku nisem videl. No, šel sem naprej in pot je bila še bolj strma kot prej, za dodatek me je pričela precej boleti mečna mišica, kljub temu, da sem užil precej magnezija proti krčem. Nikakor si nisem mislil, da bo pot tako zahtevna in na srečo ta zadnji del vzpona ni bil tako dolg, kljub temu, da sem pot preračunal na računalniku. Kmalu sem se pričel spuščati in po nekaj sto metrih vožnje sem jo zagledal - najlepšo kapelico v svojem življenju (kapelica Zitta na pl. Ravna). S tega kraja se je odprl pogled na sv. Višarje - mojo končno destinacijo dneva, Trbiž, Dobrač ... Srečal sem še starejša Koroška Slovenca, prijazna gospa me je fotografirala ob kapelici in v koroški slovenščini sta mi zaželela "Srečno za ... amm ... Dol!" :) Končno se je pričel konkreten spust za dobrih 500m višinske razlike. Na prb. polovici spusta sem zaslišal spuščanje zračnice, varno sem ustavil in ugotovil, da je nisem predrl ampak da je pri ventilčku odstopila guma zaradi pretiranega zaviranja. Prvič na dolgem potovanju s kolesom sem bil brez rezervne zračnice in razmišljal sem, kaj sploh lahko storim, da zakrpam tako zahtevno luknjo. K temu je prispeval verjetno še zelo razgret obroč, ki se je segrel na okoli 50°C. Z razpoložljivimi pripomočki sem jo zakrpal od zunaj in od znotraj s sprejem za krpanje. V nadaljevanju spusta sem se pričel jeziti na odtočne kanale, ki so široki več kot 10 cm in kar pošteno udarijo gumo. Upal sem, da mi zaradi obremenitev ne bo odpovedalo še kaj ... Prispel sem v dolino Zajzera, odložil nepotrebno prtljago in se pričel vzpenjati. Ves čas mi je šla po glavi pesem od Orlekov - Na Kum. Ta vzpon je bil veliko hujši od tistega na Kum, ker je bil večino vzpona naklon med 12 in 15% + makadam. Zaradi predhodnjega vzpona nisem imel več moči za poganjanje, zato mi pač ni ostslo drugega kot potiskanje kolesa. Vmes se mi je večkrat odprl pogled na prelepo dolino Zajzero, ki jo bom zagotovo še večkrat obiskal. Nekajkrat med vzponom mi je padel sladkor, zato sem se nažrl energijskih tablet, poleg noge me je začela boleti še roka ampak sem počasi po dveh urah in pol prispel do vrha sv. Višarij. Zadovoljstvo brez primere. Skuhal sem si preslane makarone, se stuširal in šel že pred 22. v posteljo.
