6. 8. 2014
Zbudil sem se samodejno ob 6. uri in kmalu podlegel skušnjavam tople spalke ... Ponovno sem se zbudil malo čez 7. in ker sem nameraval čim prej iti na pot, sem se hitro uredil in zajtrkoval. S prijateljem sem se še pomenil o poti in znamenitostih ob njej in se kmalu pognal v precej hud klanec (prve 3 km povprečen naklon 17,5%; na celotnem vzponu pa 13%). Vozil sem konstantno, brez daljših postankov in v 1h 45min prišel do koče na planini Pretovč na 1160 m. Preobul sem se v gojzarje in šel proti Mrzlemu vrhu. Gor sem prispel precej hitro, fotografiral lepote Posočja ter si med sestopom ogledal še vojaško kaverno. Na planini so se začudili, da sem tako hitro prispel nazaj. Naročil sem skodelo sveže skute, zraven dobil še enega sekača in nekaj kosov sira. Gospodarica je rekla, da ker sem tako vztrajen, da dobim vse to zastonj. Gospodar me je vprašal, če je skuta dobra in ker si je ravno takrat njegova hči namakala noge v sirotki, sem rekel, da ima tako dober okus verjetno zaradi namakanja nog v sirotko. Nasmejali smo se še štajerskemu vodiču, ki je po Julijcih vodil skupino Američanov. Po malici sem se spustil proti vasici Krn, se ustavil pri nekem slapu in ko sem se vrnil k kolesu, je bila prednja guma ponovno prazna. Šele tokrat sem ugotovil, kaj je bil vzrok za vse težave z zračnicami in se lotil krpanja luknje pri ventilčku. Za silo sem jo zakrpal in se počasi odpeljal proti vasi Krn. Tik pod vasjo mi je skoraj v trenutku guma ponovno spustila in čakalo me je novo krpanje. Že petič sem srečal starejši par (prvič na Mrzlem vrhu, drugič v koči na pl. Pretovč, tretjič med krpanjem zračnice, četrtič med prehitevanjem in petič med drugim krpanjem) in samo nasmehnila sta se mi in me vprašala, če mi bo uspelo. Sledil je spust za kakšen kilometer in spet ista zgodba. Med spustom v dolino Soče sem dodal še tretjo in četrto krpo in ob 15. prikolesaril v Tolmin. Vmes sem moral večkrat napolniti zračnico in bil povsem na koncu z živci. Vmes sem klical še prijatelja skavta iz Tolmina, pa je bil v tujini, tako da sem bil odvisen od samega sebe. V Tolminu sem šel naravnost do kolesarske trgovine, na njenih vratih pa napis: "Pridem takoj." Samo še to je manjkalo, imel sem že vsega dovolj, mudilo se mi je na vlak, moral sem se še stuširati, preobleči in pripraviti torbe ... Ti problemi z zračnicami so pošteno načeli moje živce in ko je prodajalec končno prišel, sem mu rekel, da želim eno zračnico in nekaj za živce. Kljub vsem težavam sem še vedno uspel razvedriti samega sebe. Med ZADNJO zamenjavo zračnice sem se spomnil dveh Špancev na Caminu, izmed katerih je imel en podobne težave z zračnico kot jaz v teh dneh. Spomnim se, da je moral devetkrat krpati zračnico, takrat sem mu dal svojo rezervno in mu dopovedal, da je težava v obroču in ne plašču, čudilo me je, da tega ni ugotovil sam ... V nadaljevanju poti smo ju srečali še večkrat in ju pričeli klicati "Pinchota", ker sta ves čas govorila samo "pincho, pincho" in tako razložila predrto gumo. Meni tokrat popravil ni manjkalo, a mi je vedno uspelo urediti kolo za vožnjo. Končno sem prispel na železniško postajo in ugotovil da celih 15 minut pred odhodom vlaka. Na vlaku sem umiril misli, analiziral nekatere dogodke preteklih dni in si ponovno dokazal, da mi je načrt uspel. Ostali dogodki pa niso omembe vredni oz. ne bo nič drugače, če so omenjeni ali ne. Tako je minil moj poletni podvig v prvih treh dneh avgusta in prave počitnice v naslednjih treh, pri čemer sem (z izjemo krpanja zračnic) zelo užival.
Marsikdo se verjetno sprašuje, kako se mi lahko toliko dogaja, imam voljo in takšno družbo ... Razlogov je več, naj pa omenim enega ključnih - to je dolgoletni prijatelj, na čigar domačiji sem preživel tri dni. Če se izrazim sociološko - je on pomemben drugi, ki mi je bil (in je) velik zgled. V marsičem se dobro razumeva, ker je aktivne narave, odličen zaupnik in zna ceniti prijateljstvo. Tokrat me je poleg še dveh drugih sprejel na svoji domačiji in mi omogočil še nekaj nepozabnih dogodivščin. Šel sem, dobil zgodbe in nove izkušnje.
Sedaj pa za knjige in se pripravljat za strokovca!
