5. 8. 2014
Prijatelj je prejšnji večer predlagal vzpon na Mangart in se za vsak slučaj pozanimal glede razmer na gori. Zaradi nizkih temperatur to poletje sta obe smeri na vrh na mestih še zasneženi in ker so se nam pridružili še trije evangeličanski škofje (dva z malo gorniškimi izkušnjami) in zaradi slabega vremena, je ta vzpon odpadel. Prijatelj je predlagal vzpon na Vrh nad Škrbino z 2054 m, od koče na planini Razor do Vrha smo imeli slabe tri ure vzpona. Pričeli smo se vzpenjati in proti Vrhu hodili razmeroma počasi zaradi starejših in kondicijsko slabše pripravljenih sopotnikov. Med vzponom sem izmenjal besede z vsemi evangeličani, vsi so imeli veliko željo za vzpon, dva sta namreč preživela precej hudi bolezni. Zaradi tega sta bila še toliko bolj vredna spoštovanja, eden izmed njiju pa je bil pred boleznijo celo na Elbrusu, Araratu in Kilimanjaru. Med pogovorom z njim sem ugotovil, da še vedno precej dobro razumem nemško in da znam sestaviti tudi kakšen smiseln stavek (ali pa se mi tako samo zdi :P). Na Vrh smo prispeli vsi, odprl se nam je prelep razgled na Bohinjsko jezero in meglene Julijce. Spustili smo se po drugi, malo daljši in zahtevnejši poti in ko smo prispeli do prvih jeklenic, se je enemu pričelo vrteti in postalo ga je strah ob pogledu v globino. Spust je zaradi tega potekal zelo dolgo, z nekaterimi sem se pogovarjal, da ni bilo najbolje, da smo se spustili po tej poti. Prijatelj, sicer izkušen alpinist, je pred dvema tednoma gnal nekoga na neko goro v Karavankah in zaradi prevelike utrujenosti je doživel šok in v dolino ga je moral odpeljati helikopter ... Kljub temu je nepripravljene gnal v hrib, še dobro, da nismo šli kam višje ... Sopotnikom sem med vzponom povedal tudi svojo izkušnjo s Krna pred enim mesecem in strinjali smo se, da je težko ovrednotiti pripravljenost ljudi za težje fizične podvige ter na podlagi tega prilagoditi zahtevnost podvigov. Na srečo se je vse izteklo dobro, prispeli smo do koče na planini Razor in se okrepčali. Škof iz Nemčije je prebral še nekaj psalmov o gorah, o čemer mi je govoril že med spustom. res prijeten možakar, ki izžareva močno voljo do življenja. Zvečer sem prijetno utrujen in zelo zadovoljen ob tako dobrih prijateljih načrtoval še eno podvig - vzpon na Mrzli vrh, ki je bil v 1. svetovni vojni najbolj krvavo področje. Zaspal sem šele ob polnoči, ker so na Sotočju na nekem punkrock festivalu igrali komade s čudnim ritmom ...
