Poskušam prešteti, kolikokrat sem se že približno odpravil na potovanje s kolesom ... Dvakrat od doma na morje, vsaj petkrat v Radovljico, Novo mesto, Vinico, Gornji grad, Santiago de Compostelo, na Pokljuko, v Bohinjsko Bistrico, po Julijskih Alpah, na prijateljevo fantovščino ... In še kdaj kam drugam.
Prvo potovanje s kolesom, ki se ga spomnim, sem doživel natanko za svoj 16. rojstni dan, od doma do Gornjega grada in nazaj v enem dnevu. Pravi bikepacking je, če greš nekam s kolesom za čez noč ampak tisto je zagotovo bil prvi tovrsten podvig. Spomnim se, da mi je bilo žal, ker nisem bil dovolj pripravljen za takšen podvig in mi je predvsem zmanjkovalo motivacije za vožnjo, za povrh pa mi je še počila guma ... Danes, več kot deset let po prvi več kot stokilometrski turi s kolesom v enem dnevu, imam za seboj že kar precej prevoženih kilometrov (z nahrbtnikom na ramah ali torbami na prtljažniku) ter predvsem izkušenj.
Blogov in spletnih strani na to temo obstaja nešteto, v preteklih dneh sem nekako odprl "skrinjico" in jih odkril na desetine. Ob pregledovanju nekaterih blogov me je dobesedno razganjalo od navdušenja, kaj vse so ti ljudje vložili za realizacijo svojih sanj, doživeli in videli na poti. Zavedel sem se, da sem tudi sam okužen s strastjo do potovanja s kolesom ali po angleško bikepacking passion, saj kljub naporom in padcem na poti kmalu po končanem potovanju začnem razmišljati o novem ... V Sloveniji jih poznam nekaj, ki jih žene ista želja po potovanju na dveh kolesih na lasten pogon in so mi za zgled ter spodbudo.
Razmišljam o izvoru te želje po potovanju s kolesom. Objektivni dejavniki so pomanjkanje denarja, skrb za telo, pridobivanje izkušenj, odkrivanje novih krajev, geni subjektivni pa sprostitev misli, Pot, samorefleksija, premagovanje izzivov ... Vsakogar tovrstna oblika "aktivnih počitnic" utrdi - tako fizično kot psihično in tudi mene je vsakič, ko sem se odpravil na daljše potovanje s kolesom. Že dolgo imam v mislih tudi kakšne bolj eksotične destinacije, hitro pa pridem do omejitev in ostajajo mi zgolj sanje in pregledovanje slik, filmov ter branje zapisov ... :)
V eni izmed prvih objav na blogu sem pisal o pomenu kolesa zame ter želji po odkrivanju lepote, ki je kljub vsemu na svetu ne manjka. Kolesarjenje sem vedno dojemal kot najboljšo obliko sprostitve, ki predstavlja sicer določena tveganja ampak bolje tveganje zaradi aktivnosti, od katere je več koristi kot slabosti. S prijateljem sva se večkrat sporekla glede tveganja - trdil je, da te od nečesa pač "pobere" in vztrajno kadil ter jedel nezdravo, meni pa pravil, da bom verjetno umrl med kakšno aktivnostjo. No, do sedaj mi je bilo že večkrat prizaneseno in ne silim več v nevarnosti, kot sem nekoč ... Pa če mi kdo pravi, da sem nor, prekomerno aktiven blabla ... Na svetu je bilo pred mano že na milijone veliko hujših adrenalincev in še danes jih je. Mogoče se po kom izmed teh malo zgledujem oz. mi dajejo ideje ter spodbude za naprej.
Z bratom sva se po njegovem vzponu na Škrlatico pogovarjala o tem, da te podvige večinoma opravljam sam brez družbe. Nisem samotar (kljub imenu), zelo rad sem v družbi in upam da tudi drugi v moji. Pogosto se zatakne pri časovnem usklajevanju potem pa pride še do drugih oblik usklajevanj in se pač odpravim sam.
AMPAK - vse se da, če se hoče! ;)
 |
| Nekje v Španiji, september 2011. |
 |
| Cilj. Santiago de Compostela, september 2011. |
