Gradiva in časa za pisanje mi zadnje čase res ne manjka. Trenutne razmere za kolesarjenje sicer niso najbolj ugodne, zato pa lahko načrtujem spomladanske in poletne podvige. Udeležil sem se potopisnega predavanja nekega kolesarja, ki je prekolesaril že kar nekaj hudo dolgih tur, tokrat je v litijski knjižnici predaval o Zimbabveju, dogodivščinah na poti, videnih lepotah, izžareval močno voljo do kolesarjenja in življenja ... (slike).
Ponovno se je v meni okrepila želja po potovanju na kolesu (... takšnem s prtljažnikom in torbami), s čimer si želim preizkusiti lastno zmogljivost, spoznavati nove kraje in ljudi ter fotografirati. Že dve leti minevata odkar sem dobil močno željo po obisku vzhodnih Julijskih Alp in Predalp, ki sem jih podrobneje spoznal v knjigi Na orlovih krilih: podobe in misli o Julijskih Alpah. Sicer občudujem te prelepe sklade skal in naravo okoli njih že zelo dolgo, vzrokov za to je več - o tem kdaj drugič. Ko sem prevozil Camino v Španiji septembra 2011 sem videl, da sem kljub padcem in bolečinam (psihičnim in fizičnim) sposoben premagati samega sebe in doseči zadan cilj. Seveda je bila važna pot in ne cilj, kar sem dojel četrti dan tega potovanja zaradi kraje vsega denarja ... Vse moje tegobe je simboliziral kamen, ki sem ga prinesel od doma in ga odvrgel pri "železnem križu". Tisti kamen je imel res ogromno "težo". Na tej poti sem dojel, česa sem zmožen in zato si lahko zastavljam primerljive izzive (na sliki v roki držim ta kamen).
 |
| Cruz de Ferro. Foncebadon, september 2011. |
V aprilu 2013 sem do potankosti načrtoval potovanje, ki sva ga nameravala opraviti s prijateljem in ravno v času, ko naj bi šla na kolesarjenje, je v Julijcih res močno deževalo. Minili so lepi pomladanski in poletni dnevi, ko bi lahko šel, pa se za to nisem odločil.
Nazadnje sem davnega leta 2009 na podlagi vnetega prijateljevega pripovedovanja o lepoti nekaterih biserov narave izkoristil prosto popoldne na enem skavtskem taboru in odbrzel do njih. V tem času sem odkril nekatere prelepe kotičke ampak takšnih biserov, kot jih imajo Julijske Alpe, v Osrednji Sloveniji ni. Spomladanski podvig, ki se ga nameravam lotiti sem določil tako, da ne bo minilo 10 km, da ne bi bil fasciniran nad naravnimi lepotami. Narava je res prelepa, še posebej v Julijskih Alpah.
Očitno je, da je moje najljubše prevozno sredstvo kolo. Glavne ceste pogosto peljejo mimo biserov, ki so pogosto skriti in s kolesom jih je mogoče dokaj hitro doseči. Kdo ve, koliko km sem že prevozil, koliko jih še bom in kam vse se bom odpeljal ... Morda se bom odpravil v kakšno oddaljeno deželo, kot npr. ta dva:
ali pa tale:
... in mnogo drugih.
Sledil bom želji po odkrivanju Lepote.
