Za 18. rd sem dobil prvi digitalni fotoaparat, ki mi je omogočil dokumentiranje življenja. Neko poletje sem imel v gorah spremljevalko, ki sem jo (verjetno) navdušil za fotografiranje in se med pogovorom o motivih, tehnikah ... prvič zavedel, kaj mi fotografiranje pomeni. Ker informacije sprejemam v veliki meri vidno, ni nenavadno, da sem toliko bolj dovzeten za dojemanje in izražanje preko slik oziroma fotografij. Nekega dne se disk, na katerem sem imel shranjene vse slike, gradivo za faks in mnogo drugih dokumentov (prepisana stara sporočila, recimo), ni več odzival in sem bil prisiljen ponovno napisati vsaj štiri sklope poročil nekih vaj (~30 poročil), kar mi je pošteno zagrenilo cel teden, če se prav spomnim. Ko si bom lahko privoščil obnovitev teh (začasno) izgubljenih podatkov, bo veselo, saj bom imel možnost podoživeti štiri leta svojega življenja. :) Sicer obožujem obnavljanje spominov, po diplomi sem že večkrat doživel res močno nostalgijo ob prebiranju starih zapiskov, za kar prej nisem našel časa oziroma sem nanje povsem pozabil. Seveda imam tudi predal, v katerem so t.i. negativni spomini, ki pa sem jih nekako uspel preimenovati v izkušnje in iz njih potegniti vsaj nekaj pozitivnega. Nekoč bom verjetno ponovno prebiral tudi te zapise, razmišljanja, ki sem se jih odločil zapisati in tudi tega se veselim, saj bom še bolj zadovoljen in hvaležen za vse, kar mi je (bilo) dano.
Z leti se je moja ljubezen do fotografiranja le še povečala in v letu 2012 sem si lahko končno privoščil naprednejši fotoaparat. Dobil sem celo idejo, da bi svoje slike objavil v prijateljevi sobi za razstave; v dnevih naveličanosti pisanja diplome in povečanega navdiha mi je uspelo pregledati nekaj 10k fotografij, izmed katerih sem uspel izbrati malo več kot sto najboljših in pomenljivih, jih razvrstiti v poglavja/sklope (Očarljivo sonce, Odsevi luči, Voda in Življenje) ter jih malenkost digitalno popraviti. Zakaj tako majhno število izbranih fotografij? Te imajo nekaj več kot ostale, ki pa niso nujno brezvezne, saj me spominjajo na ljudi in doživetja z njimi. Kdaj bo prišlo do realizacije te razstave, še ne vem, saj skoraj vsak teden fotografiram in med novimi fotografijami se najde kakšna, ki bi jo dodal svoji najboljši zbirki.
"Morda je res samo slika, ampak bistvo je v ideji. In človek, ki stoji za idejo, je tisti, ki je zanimiv." A. Warhol
Kadar je torej izražena ideja in človek za njo, fotografija (izdelek) dobi težo in identiteto; moja osnovna ideja je predstaviti lastno dojemanje lepote skozi svoje oči s pomočjo objektiva ter tako beležiti spomine.
 |
| Spekter življenja (poglavje Voda). Ljubljana, avgust 2013. |
