V preteklem letu smo imeli s prijatelji res pogosto razloge za skupno druženje, poleg praznovanj rojstnih dni, piknikov pri prijateljih, izletov nas je večina diplomirala, se ustalila, dobila službe itd., kar so bili dodatni enkratni razlogi za praznovanje.
 |
| Trodnevni piknik. Tepe, julij 2013. Foto: K. J. |
Z dolgoletnim prijateljem sva pred dnevi sedela v Mustangu, on ravno iz službe, jaz s koncerta in se ob pivu pomenila ključne tekoče stvari, kot se za moške spodobi. V tej naši klapi je vedno vladalo zanimivo vzdušje - zaradi tolikšne medsebojne različnosti smo bili pred desetimi leti označeni za najmočnejšo navezo prijateljev v rodnem kraju, kar je po moje večinoma kar držalo. Ko sem pozneje izvedel, da so se dobro razumeli že nekateri naši dedi, je bil občutek res dober. Medsebojno zaupanje je bilo kdaj izzigrano ampak smo vedno ponovno našli skupen jezik. Teh časov se spominjamo že z nostalgijo; raznovrstnih najstniških podvigov, nezgod, napak in stanja ob strani drug drugemu ... Še vedno smo odlični prijatelji in verjamem, da bomo tudi ostali.
Vsaka skupnost - naj gre za skupino prijateljev, formalno skupnost, zbor, klub itd. - gre skozi različne faze, nisem sociolog, da bi znal našteti, katere to so ampak to zgolj opažam. Odnosi članov so največkrat odvisni od empatije - vživljanja v čustva drugih in očitno naša klapa prehaja v nekakšno "zrelo" fazo, saj natančno vemo drug za drugega, kakšna stališča zagovarja, kako reagira v določenih situacijah, v čem je strokovnjak itd. Seveda ni vse odvisno zgolj od čustvenih kompetenc posameznikov, ampak imajo te ključno vlogo.
No, vsekakor pa stanje ni tako resno, nismo še za odpis še imamo voljo po skupnem preživljanju časa in občasnih odklopih. To na nek način dokazuje tudi spodnja slika (slikal je nekdo, ki je samo pritiskal na gumb ...) :)
 |
| Dejmo Škrbija zvezat! Kresniški vrh, avgust 2013. |
