Zvečer sem šel napolnit Urbano, malo poklepetal s prijaznim stricem pri okencu in bil šokiran nad manjkajočima najpomembnejšima karticama v moji denarnici ... Začnem razmišljat, kje sem od njune zadnje uporabe vse bil, kje bi ju lahko pustil, postal sem res zaskrbljen in začel klicat, naj mi nekdo preveri stanje na Kliku, razmišljal o preklicu ... V glavnem, ena hujših živčnih vojn, predstavljal sem si vsaj pet različnih možnih scenarijev in na koncu se ni izpolnil noben izmed negativnih - kartici sta me čakali doma v neki mapi. Huh, še en preživet živčni "infarkt". :) Včasih je dobro doživeti kakšnega, da te opomni na takšne in drugačne nevarnosti, požene adrenalin po žilah itd.; najboljša pa je seveda preventiva.
Tekom popoldneva sem v enem izmed lokalov bral zajetno knjigo in si rekel, da si želim danes spoznati vsaj eno novo osebo. Zvečer mi je ta misel povsem ušla iz glave vendar je do tega prišlo spontano. :) Večer sem preživel v družbi mladih ob ogledu filmov z zanimivo vsebino (About time in Disconnect) ter predvsem pri drugem filmu (v katerem je prikazana kraja osebnih podatkov na različne načine itd.) podoživel včerajšnji in nekatere druge dogodke. Ja, pogosto se ravno ob pravem času zgodijo ustrezne stvari, srečam prave ljudi itd.
Na poti proti postaji sem se skušal spomniti odlične pesmi iz prvega filma, premišljal doživetja, prvič v tej zimi občudoval očarljiv ples snežink v vetru in kako lepo pristojijo mojemu črnemu plašču.
