Včeraj sem se odločal, ali naj ustrežem mamini želji in v
Ljubljano peljem vse tri generacije žensk naše družine. Naposled sem jih peljal in med
potjo vneto poslušal tajkunske zgodbe iz 80., ki jih je doživela stara mama,
kaj vse so ti brezvestneži počeli itd. Kako ji je uspelo, da ni niti enkrat
podlegla skušnjavi in vzela vsaj majhne provizije, ki so ji jo ponujali, ne
vem. Ženska na mestu. Njen povzetek teh zgodb je bil (že večkrat), da je imela
vedno čisto vest in si je vsem upala pogledati v oči. Res dober nasvet za
življenje.
V Lj sem jih odložil, šel po opravkih in prišel nazaj v Staro
Ljubljano, da jo malo pofotkam. Na Sodarski ulici pod gradom sem srečal
zasoplega gospoda, ki stanuje na tej ulici. Ustavil se je in začela sva se
pogovarjati. Vprašal sem ga, kje pušča avto in je rekel, da se je ravno
popoldne s Pandico spustil po tej ozki ulici navzdol in je že malo drselo, lani
so imeli pa bob stezo po vseh ulicah pod gradom. Rekel je, da če bi začelo drset, bi pa
desno zavil in se peljal ob škarpi … Precej sem bil presenečen nad ožino in
strmino ulice ampak »vse se da, če se hoče« :) Zaželel mi je še "lep večer še
naprej" in me s tem res razveselil.
 |
| Sodarska ulica, v ozadju cerkev sv. Jakoba. |
Zaradi fotografiranja me je začelo precej zebsti v prste in
sem pohitel nazaj do avta in po sopotnice. Po poti nazaj so vse tri razlagale
vse sorte zgodb, narežali smo se tisti o pristanku severnokorejskega
astronavta, ki je v enem dnevu uspešno vzletel, pristal na Soncu, se zvečer
vrnil in je sedaj narodni heroj; in druge. Ja, različne zgodbe slišimo; resnične, pomembne,
navdihujoče, ganljive, šokantne, zabavne … Vsak piše svojo in na koncu bo
vključevala krajše zgodbe vseh vrst in moja bo gotovo zanimiva …
Fotosešn Stara Ljubljana med sneženjem je še lepša, de. :)
