V tem tednu smo šli bratje nekajkrat gledat košarkarske tekme v priljubljen bar, da smo se malo sprostili od dela in učenja. Pred ogledom tekme med Slo in Litvo sva se z najmlajšim bratom usedla poleg najboljšega stričevega prijatelja, s katerim sta v osemdesetih letih precej hodila po svetu in ga predvsem žurala. Bil je precej pijan in je stresel tudi precej neumnosti, predvsem pa je bil vesel, da je po dolgem času srečal otroke svojega prijatelja. Malo se je zafrkaval na račun očeta, stare mame in stricev ter povedal nekaj zgodb, kaj vse so skupaj počeli oz. ušpičili. Najboljša anekdota: enkrat so bili v stričevem stanovanju in je ob štirih zjutraj zazvonil telefon. Stari ata je poklical strica in tega prijatelja k telefonu, on se je oglasil in dal slušalko staremu atu ter mu rekel, da nekdo kliče njega. Klical je nek stričev prijatelj in tej anekdoti smo se precej nasmejali. V glavnem - kot sem izvedel od staršev, je bil ta človek vedno glavni pobudnik za neumnosti in je znal popestriti dogajanje, sedaj, ko so pa v srednjih letih pa se komaj kaj vidijo. Z bratom sva se še precej nasmejala njegovim izjavam, ves čas je poudarjal, da ga neizmerno veseli, da vidi otroke svojih prijateljev, povedal je vsaj trikrat, da smo res fajn in da nas je fajn videti. Zaželel sem mu srečo in da se kmalu spet kaj vidimo, ker je dobro včasih slišati kakšno cvetko o svojih starših iz mladosti ...
V naši klapi je podobno - naše poti so se spremenile, vsak je šel po svoje in kako bo čez 20 in več let, me prav zanima. V mladosti smo skupaj doživeli marsikaj in na "stara" leta se bomo morali kar potruditi, da se bomo kaj videli ... Navsezadnje nas družijo nepozabni spomini in mnoge neumnosti, ki smo jih skupaj ušpičili in jih bo kar lepo oživljati :)
