Čas za ...: turno smučanje/bordanje

V zadnjih treh letih sva se z bratrancem lotila turnega bordanja, on pa je pred kakšnim letom prešel na smuči. Od moje prve turnoborderske izkušnje je minilo že 8 let, ko sem se z dolgoletnim prijateljem konec marca odpravil na Krn (2245 m). V dolini in tudi na 1000 m je bila prava pomlad, na vrhu pa še prava zima. Videlo se je nekaj sledov že sproženih plazov, prijatelja, izkušenega alpinista sem vprašal, če je smiselno iti na vrh, ker sva bila že malo pozna (štartala sva okoli 8. ure), pa je rekel, da so razmere stabilne. Tekom dopoldneva se je sneg ojužil, vrh Krna pa je imel "kapo" (oblak). Na vrhu je bilo kakšnih 4 m snega, opasti so bile ogromne in narava nasploh občudovanja vredna. Spust je bil božanski, saj je bilo na vrhu 10 cm svežega snega, pod približno 1700 m pa je bilo na celotnem pobočju vsaj na novo 15 sproženih plazov. Malo sem se zgrozil in previdno odvozil do avta. V živo se spomnim, da sem se peljal zraven počasi premikajočega se plazu in se čudil njegovi rušilni moči ... Po tem podvigu sem jih od strica alpinista malo slišal in se dve leti nisem odpravil v gore na turno bordanje, predvsem pa zato, ker nisem imel denarja in časa.

Krn

Batognica

Krn (levo), Batognica (desno).

Spomladi 2010 smo šli na kolesarski izlet s prijatelji in znanci, prijateljičin oče je po izletu omenil, da bi šli ponoči na Kredarico, ker je bila polna luna in napovedano čudovito vreme. Ob 22. smo šli štirje od doma, bili malo pred 6. na Kredarici in z znancem, tudi alpinistom, malo čez 7. na vrhu Triglava. To je bil (in bo verjetno tudi ostal) moj največji zimski podvig v gorah. Sneg se je na Malem Triglavu že konkretno ojužil in postalo me je pošteno strah, ker sem imel občutek, da bi bilo bolje, da ne bi šla na vrh. No, na srečo ni bilo težav, je pa dva dni zatem na predelu, kjer me je bilo najbolj strah, alpinist sprožil plaz in ... Spust z bordom s Kredarice je bil zelo dolg in zahteven, ker je bil sneg precej moker.

Mali Triglav.

Triglav.

Trajalo je skoraj tri leta, da sem se ponovno spravil v to, pretekla tri leta predvsem po zaslugi bratranca najprej na Kum, potem na Pokljuko in letos drugam v Karavanke ter Julijske Alpe. Ponovno sem odkril čar tega športa in se z veliko več premisleka in previdnosti odpravljam na te podvige. Razlogi za vztrajanje in ponovno obiskovanje gora pa so prikazani na fotografijah (za obdelavo videoposnetkov pa še nisem imel časa). Bratranec je pred kratkim spisal aplikacijo za beleženje snežnih razmer v gorah, jaz pa sem prispeval nekaj svojih fotografij. Aplikacija služi kot povabilo na ogled lepot gora pozimi in opozori na nevarnosti.

Pa previdno, kjerkoli že si! :)