Hja, obremenjenost me malo muči zadnje dni. Danes je bil dosežen vrhunec obremenjenosti in utrujenosti, ki se je pokazal v več stresnih situacijah.
Zjutraj sem pozabil ključe za registracijo v službi in odpiranje pisarne, se na srečo na pol poti proti avtobusu spomnil nanje in kot usekan tekel ponje. Na delu sem zamešal datoteke za tisk in tik pred testom mrzlično urejal zaplet, ki sem ga rešil kar dobro. Potem v trgovini pozabil kupljeno pijačo, pozabil na popoldanske instrukcije in obvestilo o sodelovanju na nekem dogodku. Vrhunec pa je se je zgodil na sestanku za sobotno tekmovanje v prvi pomoči, kjer bom(o) sodelovali kot pomočniki pri izvedbi. Odgovorni je bil nadut in pokroviteljski, zato sem mu izkazal neodobravanje njegovega načina razlaganja poteka te prireditve/tekmovanja in našega dela pri tem. Rekel sem nekaj pripomb na njegovo razlago, potem mi je rekel, da v 15-ih letih organizacije teh tekmovanj še ni doživel takšnega kompliciranja s strani sodelujočih ipd. Med ogledom trase tekmovanja sem na parkirišču srečal očeta in dva prijatelja ter se malo pogovoril z njimi. Zaostal sem za skupino, odgovorni me je prišel iskat in rekel, če meni pa ni treba sodelovati pri tem. Rekel sem mu, da Litijo poznam zelo dobro in da me moti njegov odnos. Rekel mi je "sinko, če misliš, da se lahko takole hecaš ..." ali nekaj podobnega, meni pa je prekipelo. To je bila kaplja čez rob, ostali v skupini so samo tiho gledali, ko sem mu rekel, da nisem njegov sinko in da mi nima pravice ukazovat. Huh ... Malo sem zadihal, on tudi, prevzel me je adrenalin in začel sem se tresti. Po kakšni minuti molka sem se mu opravičil za jezo in rekel, da dan ni bil najbolj prijeten. Med potjo sva se še malo pogovorila, sodeloval sem in na koncu smo se poslovili z nasmeškom na obrazu.
Potem je šlo pa navzgor - inštrukcije so bile produktivne, pogovoril sem se s staršema inštruiranca, pri čemer sem ugotovil precej povezav z njima in mojima staršema, delom ipd. Domov sem prišel kar pozno (okoli pol 9.) in pomislil, da bi se bilo dobro malo preluftat po takšnem dnevu. Pred velikim vzponom z malimi kolesi na vršič to soboto sem šel malo na Bogenšperk (sicer sem prejšnje dni naredil precej težje treninge kot danes), med spustom pa sem se ustavil in pojedel malo jagod ob poti. Kmalu so se mi približali trije na Ponyjih, predstavili smo se drug drugemu in rekel sem si, da grem še 1x na vrh. Družba je bila nadvse prijetna in prav dobro se je bilo družiti s sotrpini. Med spustom je enemu počila guma vendar je bilo na srečo brez padca, ostali pa smo srečno in varno prispeli do doline, kjer smo se podružili ob pivu in v sproščenem vzdušju.
Kako sem potreboval takšno "katarzo" ... In konec dneva je dober :)
*
Če bo v soboto vse tako, kot si želim, bo povprečna hitrost nad 13,5 km/h in čas vzpona na Vršič pod 1 h! Treningi zadnjih dni kažejo kar spodbudne rezultate:
1. vzpon x = 5400 m, v = 15,2 km/h;
2. vzpon x = 3400 m, v = 14,2 km/h.
