Konec maja sem bil prisoten pri uri fizike v 9. razredu in se je k meni obrnila ena izmed učenk, ki sicer ni med najboljšimi pri fiziki ampak jo ta vidno zanima. Vprašala me je glede neke oznake in sem ji omenil, da predstavlja povsem drugo fizikalno količino ter nevede spodbudil njeno zanimanje. Naslednjo uro je prišla z zapiski z interneta in nekaj vprašanji o tej količini, z mentorjem sva ji vse razložila na čim bolj enostaven način, ker ne gre za osnovnošolsko fiziko. Kar je (in še bo) sledilo, pa si nisem mogel nikakor predstavljati. Ta učenka je ponovno po pouku prišla do naju z mentorjem in danes je imela pripravljenih šest vprašanj, z njo pa sta bili še dve sošolki, ki sta se ji malo posmehovali, ker jo tako zanima fizika. Nisem prepričan, če sem jaz "kriv", da jo vse skupaj tako zanima, verjamem pa, da malo prispevam k temu. No, iz teh šestih vprašanj jih je v dobri uri pogovora z vsemi tremi nastalo približno 15; učenka, ki je vse to "sprožila" (odprla Pandorino skrinjico :P) pa je na plan privlekla zapiske o precej zahtevnih temah in vse skupaj argumentirala tako, da jo pač zanima. Odgovarjal sem na vprašanja in očitno so teme začele zanimati tudi drugi dve sošolki, saj sta tudi oni pričeli zastavljati raznovrstna vprašanja. Nisem si mislil, da bom med osnovnošolci kdaj srečal kakšno osebo, ki jo žene tako močna želja po raziskovanju kot to dekle.
Rekel sem ji, da je način razmišljanja, kot ga ima ona redek in da na podoben način razmišljajo znanstveniki, ki zastavljajo vprašanja in iščejo odgovore nanje, dokler jih ne najdejo (v svojem govoru učitelj kemije citira kirurga, ki mu je rešil življenje in je postal kirurg, ker ga je gnala radovednost za odkrivanje neznanega). Mimogrede me je govor tega učitelja kemije nagovoril in mi dal nekaj izhodišč oziroma osnovnih idej pri pisanju diplome. Stanje poučevanja znanosti v praksi je vse drugo kot enostavno, zato bom za izbiro čim bolj učinkovitih načinov poučevanja potreboval še kar nekaj časa ...
Z dekleti smo se pogovarjali še o omejenosti, neuporabnosti fizikalnih tem, njihovi neživljenjskosti in omejenostjo z učnim načrtom v javnih šolah ... Na koncu pogovora je ta učenka rekla, da bo poiskala nove teme in ponovno prišla z novimi vprašanji. Na podlagi tega pogovora, lastne želje po predstavitvi drugačnih in zanimivih tem sem začel sestavljati učno uro, pri kateri bom v praksi izvedel del svoje diplomske naloge, spodbudil debato in predvsem zanimanje za raziskovanje (ena izmed tem bo Merilo vesolja, potem video posnetki fizikalnih prevar ...).
Takšno zanimanje za fiziko (in tudi druga področja) je res redko in dragoceno ter ga je potrebno spodbujati. Verjamem, da bo to dekle čez približno deset let prišlo do odgovorov, ki jih bo iskalo in bo doseglo svoje cilje. Če bom (ali pa sem že ...) k temu kaj prispeval tudi jaz, bo to ena največjih potrditev mojih prizadevanj.
