Po nekih opravkih na lep decembrski večer v Ljubljani me je klical brat in mi rekel, naj pridem do Šuštarskega mostu, kjer jih je nekaj zbranih znancev na kuhanem vinu. Prišel sem do njih, nekaj sem jih spil in se pogovarjal o marsičem. Nekateri izmed njih so bili že kar okajeni od popitega vina in so začeli govoriti neumnosti, hoteli so iti še v kakšen lokal, ura je bila že čez polnoč, jaz pa sem imel za sabo precej dolg in naporen dan in sem razmišljal samo o postelji ... Nisem jih hotel priganjati, ker mi je edini trezen obljubil prevoz do doma in sem se mu pač moral prilagoditi. V nekem trenutku je mimo prišla neka udeleženka resničnostnega šova Kmetija, eden izmed zbranih jo je nekaj ogovarjal itd. Odšla je, oni pa so jo pričeli opisovati tipično po moško, kakšno zadnjo plat ima, kakšna mora bit v postelji in s primitivnimi opazkami. Nekaj časa sem molčal, potem pa sem jih vprašal, kaj sploh vidijo v tej oddaji in ali nimajo za početi česa pametnejšega. Nisem hotel pametovati, le ugotoviti, kakšen smisel vidi(jo) v tem. Tudi sam se sprašujem, če je sploh smisel v razmišljanju in pisanju o tem; ker pa se trudim vse nekako osmisliti, bom malo obrazložil. Z eno besedo bi povzel to govorjenje/razmišljanje/obnašanje: butalskost.
Rek “Great minds discuss ideas; Average minds discuss events; Small minds discuss people.” Eleanor Roosevelt mi je že večkrat dal misliti in vsekakor spada v ta zapis. Najtežje se je znebiti predsodkov do ljudi, ki se ukvarjajo/pogovarjajo večinoma z/o drugimi/drugih ljudmi/ljudeh, pač nisem in nočem biti takšen, poznam pa ljudi, ki gledajo zviška na te prve. Jah, vrednote se zelo razlikujejo in pogosto se zdi, da so kar izginile, ker je toliko banalne butalskosti. K temu seveda vestno prispevajo levji delež (rumeni) mediji, ki se jih šovinistično loteva v oddaji Latrina Miha Šalehar (zabavno ga je poslušat ampak pogosto dokazuje ta zaničljiv in vzvišen odnos do ljudi, ki so spodbudili moje razmišljanje o butalskosti). In občasno se zgodi, da pripeljejo objave v medijih (na spletu) celo do končanja življenja osramočenih oseb (primer mariborskega ravnatelja, fant v filmu Disconnect ...).
Smisel razglabljanja o ljudeh, njihovih besedah in dejanjih je očitno v zapolnjevanju "praznega" življenja in biti trendovski, na "tekočem". Ne obsojam jih, le spodbuditi želim usmerjanje energije in časa v koristnejše stvari. Najprej pa je treba pomesti pred svojim pragom.
