Drugi večer leta sta bila na izbiro dva scenarija - kopanje v toplicah ali pijača s prijatelji. Prvi je "padel v vodo", drugi pa v želodec ... :P Okoli 20. ure sem se oglasil v priljubljenem lokalu in pil brezalkoholne pijače, ker sem šel pozneje nekam iskat brata z avtom. Ponovno sem se jim pridružil okoli pol enih ponoči, večina je bila že konkretno okajenih in prijateljica me je zasula z vprašanji o sebi, naj jo opišem z nekaj besedami, ki mi najprej padejo na pamet. Odgovoril sem ji, malo sem obrazložil zakaj ravno te asociacije (ambiciozna in čustvena). Nekdo ji je rekel, da je izdala rodni kraj, ker se bo preselila drugam in ne bo več vodila neke skupine ... Če kaj vem glede žensk, je to, kako jih lahko zasekiraš in/ali pridobiš na svojo stran. Povedal sem ji svojo plat zgodbe, kako na njen odhod gledam jaz (da je to logičen korak, posledica več dejavnikov, vsekakor ni izdaja lastnega kraja in da je dokazala sebi in drugim, česa je zmožna). Vzdušje se je kar stopnjevalo, prijateljica je občasno dobila melanholične misli, sicer je bil pa večer zanjo eden najboljših. Res smo se imeli dobro, nasmejali smo se raznim šalam, anekdotam in dogodivščinam. Alkohol razvedri človeka, ne sme pa biti pogoj za dobro vzdušje ali bognedaj utapljanj težav in žalosti ... Malo pred tretjo uro sem naveličani natakarici rekel, naj zavrti še Alfijev Silvestrski poljub, ona pa je komaj čakala, da se spokamo domov. Prijateljica je še omenila, kdaj se spet kaj dobiva v Ljubljani in nas vse povabila v lokal pod njenim stanovanjem. Ponovno sem zaradi njih dobil občutek optimizma in da mi (občasno) stojijo ob strani pri mojih prizadevanjih, kot tudi jaz njim.
