Ob 20. letnici stega Litija 1 - Pojoči volkovi moram kot trenutni stegovodja napisati nekaj besed, ki jih je spodbudila čudovita maša in pogled na veterane(ke), ki so se obvestili med seboj in v velikem številu prišli in s tem ustvarili čudovito vzdušje.
Na začetku maše je prvi stegovodja Matej povedal, kaj mu pomeni skavtstvo in da je zaradi njega postal, kar je. Večkrat sem se že pogovarjal z ustanovitelji stega, ki so o začetkih razlagali z velikim navdušenjem, kako se ni zdelo nič nemogoče, kakšne dogodivščine so imeli itd. Zaradi njihove volje, spodbud in žara sem tudi sam dobil voljo, ki mi je je občasno primanjkovalo. To se je zgodilo tudi pri tej maši, med ogledom slik me je prevzel občutek nostalgije, ki se je do konca le še stopnjeval. Kako prevzeti s tem občutkom so bili tisti "še starejši" si lahko le predstavljam. Po koncu maše smo se še skupaj slikali vsi prisotni, nabralo se nas je kakšnih 40 aktivnih in prav toliko nekdaj aktivnih skavtinj in skavtov. V zraku, med nami se je pojavil tisti pristen skavtski duh, ki ga je težko opisati z besedami. Poznati osebe, ki so pred skoraj dvajsetimi leti predstavljali res pomembne gradnike (opeke) združenja, je velika čast in so nam mlajšim velik in močan zgled/opora.
Čez približno leto in pol bo minilo dvajset let od mojega prvega stika s skavti - torej več kot dve tretjini mojega življenja, ki je roko na srce, prepojeno s skavtstvom predvsem v zadnjih desetih letih. Prvi stik s skavti mi je seveda ostal v spominu, ker pa mi zaradi nekaterih voditeljev ni bilo všeč, sem kot volčič nehal hoditi in zato zamudil najbolj nore dogodivščine kot najstnik v četi. Svojo zgodbo sem večkrat povedal komu, ki je potreboval samo malo spodbude, da se je pridružil skavtom in verjamem, da jim ni žal, da so se pridružili. Kaj bi bilo drugače, če bi bil vsa ta leta aktiven, ne morem vedeti, verjetno bi bil na podobni poziciji, kot sem sedaj, bi pa bila moja skavtska pot zagotovo veliko bogatejša. Doživljal sem trenutke velikega ponosa in navdušenja kot tudi razočaranja zaradi neodgovornosti in izigravanja s strani varovank in/ali varovancev. Zaradi teh razočaranj sem bil dostikrat slabe volje, sčasoma pa sem se v stilu ustanoviteljevega reka "skavtstvo je za vse, a niso vsi za skavtstvo" osredotočil na zdravo jedro, tiste "pristne" in "za stvar", zaradi česar je bilo vse enostavnejše. Kakorkoli gledam, me je ta način življenja prevzel in osebnostno konkretno izoblikoval. Ni iz trte zvit rek "enkrat skavt, vedno skavt"; v tem načinu življenja je res nek čar, ki te prevzame; skavtstvo človeka izoblikuje, mu da nekakšen pečat. Mnogi so prišli in odšli, ker niso v polnosti občutili tega čara, skavtskega duha ali pa niso bili pripravljeni prispevati svojega deleža za delovanje skupine. Večkrat se mi je seveda zgodilo, da sem bil utrujen od neprestanega priganjanja iztrošen, bil zahteven kot voditelj ali sovoditelj, dajal vtis nezainteresiranosti ipd. Za vse to se opravičujem ...
Ponovno sem pričel kot nemiren sedemnajstletni klanovec, se kalil kot pripravnik v četi, postal voditelj čete, nato bil v državnem vodstvu veje izvidnikov in vodnic ter sedaj kot stegovodja nadaljujem svojo skavtsko pot. Koliko prijateljev sem pridobil, soustvarjal nepozabne spomine ... Doživel sem mnogo nepozabnih dogodivščin, predvsem pa dal skavtinjam in skavtom možnost doživeti to, za kar sem bil sam "prikrajšan". Morda mi pri vztrajanju še najbolj pomaga vživljanje v dojemanje otrok/mladostnikov, ko si predstavljam samega sebe na njihovem mestu (no po drugi strani pa nisem imel druge izbire ...). Čez desetletje, dve in več bom razlagal te spomine, jih obujal ... Že sedaj se z nostalgijo spominjam dogodivščin zadnjih desetih aktivnih skavtskih let ... Toliko vsega je bilo, da bi lahko napisal knjigo. Mogoče pa bom na stara leta :)
Potrebno je vztrajati in ko vidim čudovite učinke teh prizadevanj (oz. sem jih pogosteje neposredno v preteklosti), si lahko samo rečem, da mi je in mi bo še vnaprej za to zelo mar!
Bi-Pi!
Fotogenični ris
Ponovno sem pričel kot nemiren sedemnajstletni klanovec, se kalil kot pripravnik v četi, postal voditelj čete, nato bil v državnem vodstvu veje izvidnikov in vodnic ter sedaj kot stegovodja nadaljujem svojo skavtsko pot. Koliko prijateljev sem pridobil, soustvarjal nepozabne spomine ... Doživel sem mnogo nepozabnih dogodivščin, predvsem pa dal skavtinjam in skavtom možnost doživeti to, za kar sem bil sam "prikrajšan". Morda mi pri vztrajanju še najbolj pomaga vživljanje v dojemanje otrok/mladostnikov, ko si predstavljam samega sebe na njihovem mestu (no po drugi strani pa nisem imel druge izbire ...). Čez desetletje, dve in več bom razlagal te spomine, jih obujal ... Že sedaj se z nostalgijo spominjam dogodivščin zadnjih desetih aktivnih skavtskih let ... Toliko vsega je bilo, da bi lahko napisal knjigo. Mogoče pa bom na stara leta :)
Potrebno je vztrajati in ko vidim čudovite učinke teh prizadevanj (oz. sem jih pogosteje neposredno v preteklosti), si lahko samo rečem, da mi je in mi bo še vnaprej za to zelo mar!
Bi-Pi!
Fotogenični ris
