pot

Pasivno sobotno popoldne se je prevesilo v večer in kot nalašč me je prijateljeva objava fotografije nad oblaki nekje v gorah spodbudila, da sem pričel načrtovati nedeljski pohod. V mislih sem imel spet najljubšo goro Ostrež v Zasavskem hribovju in ker je malo premrzlo, da bi se tja odpravil s kolesom sem razmišljal o drugih možnosti. Želel sem si povzpeti se na to goro pred sončnim vzhodom, zato sem šel v nedeljo malo čez 6. peš od doma na prvi vlak od Litije do Save in potem peš naprej. Nekaj kilometrov sem hodil ob magistralni cesti, potem pa se začel vzpenjati. Pričelo se je daniti in pojavile so se lepi roza odtenki oblakov, kmalu pa se zagledal pobeljene vrhove. Lepšega presenečenja si ne bi mogel želeti in nad približno 500 m nadmorske višine sem večino časa hodil po snegu in občudoval ponovno pobeljeno naravo. Seveda sem ponovno fotografiral, zaradi tega me je zelo začelo zebsti v desno roko, nisem je uspel ogreti in ko sem po skupno petih urah in pol trajajočem in skupno 30 km dolgem pohodu prišel domov, je bila povsem mrzla in otrpla vse do komolca, pa tega sploh nisem občutil ... Naslednjič moram vzeti zimske rokavice, ne kolesarskih :P
Včasih prav paše hoditi po mirni naravi, ko sem sam s seboj in malo sproščam glavo ... Mogoče je bila pa ta pot uvertura v kakšno daljšo v bližnji prihodnosti?

Šumnik in Ostrež z zahodne strani.

Prijateljeva kmetija.

Kum.

Pečine.

Tepe in Žamboh v jutranji difuzni svetlobi.

Pobeljeni borovci.