... ponos

Zvečer sem klepetal s prijateljicami na Prešercu potem pa se je zgodila nepričakovana in zabavna scena. En prijatelj je prišel na stopnice frančiškanske cerkve oblečen v kratke hlače (čez dolge) in trakom okoli glave. Nekdo mi je povedal, da ima rojstni dan, poklical je saksofonista, ki je igral na sredi trga in začela sta izbirati pesmi. Izbrala sta pesem Zemlja pleše in naredila res odlično vzdušje. Del tega vzdušja sem uspel posneti.

Po tej pesmi je saksofonist predlagal še Zdravljico za zlato Tino in vsi zbrani (~40) smo jo zapeli, mimoidoči pa čudno gledali, zakaj jo pojemo. Nato je saksofonist še povedal, da naj nas ne bo strah življenja in še nekaj stvari ter mi s pomočjo tega prijatelja res polepšal večer. Na poti domov sem se s sopotnicami pogovarjal o prepoznavnosti Slovenije na račun športnikov. Staro mamo je klicala sorodnica iz Kanade in ji rekla, da je pri njih zadnje čase res veliko novic o nas (zaradi naravne katastrofe in športnikov). Po prihodu domov sem si moral ogledati oziroma poslušati utrinke današnjih uspehov in podelitev kolajn in pri poslušanju Zdravljice dobil solzne oči. Ponovno sem si predvajal še posnetek uspeha Petre Majdič in Vancouvra, ki me vedno navduši (posnetki vseh uspehov slovenskih športnikov na ZOI http://www.val202.si/casovni-stroj-slovenske-zimske-olimpijske-medalje/ ). 

Aja, naj povem še to, da sem zjutraj v sanjah Tini stisnil roko in zaželel vso srečo (preden je nastopila). :) Na domači OŠ so zjutraj tudi spremljali nastop in prav je, da imajo otroci takšne vzore. Tudi sam imam veliko razlogov, da sem ponosen na Slovenijo, fenomenalne posameznike (tudi na kakšen lasten dosežek) ... Vsi bi se morali zgledovati po njih, ker dokazujejo, kaj vse se da s trudom in sodelovanjem doseči in bi bilo zagotovo več uspešnih zgodb (na vseh področjih).