Po prijetnem sestanku v Ljubljani sem se odpravil še na krajši sprehod in ogled oledenelih dreves in objektov (ki so mimogrede lepše okrašeni kot z lučkami) ter proti železniški postaji. Na vlaku sem se usedel v kotiček, kjer sem želel v miru brati knjigo. Malo pred odhodom sta na vlak prišla konkretno okajen oče in njegov osemletni sin, ki sta bila oba precej glasna - sin je ves čas spraševal, oče pa mu je govoril, naj bo tiho. Pomislil sem, da bi se presedel v mirnejši del vlaka ampak sem ostal na tistem sedežu. Občasno je oče povzdignil glas, ko pa je začel s "težjimi" besedami, sem odložil knjigo in zapisal njune besede. Takoj sem dobil preblisk, da bi posredoval, a se nisem nameraval vpletati, četudi zgolj besedno.
No, njun pogovor oziroma prerekanje se je pričelo takoj, ko sta se usedla. Sin je pričel spraševati fanta, ki je sedel poleg njega, kaj gleda na računalniku, ali ima kakšne igrice in če mu jih pokaže ... V glavnem nadležen je bil. Oče ga je nekajkrat osorno opomnil, naj mu neha težit in da se niso tako dogovorili glede njegovega obnašanja. Potem je sin nekaj jedel iz McDonaldsove vreče in stresel po tleh. In se je začelo.
- Oče: Sram naj te bo. A bi rad kazen? A jih maš rad? Pol boš šel pa v WC pa atija pa mami klical.
- Sin: Jst bom sam mami ubogal.
- Oče: Mami pa mene uboga. Lej kaj si naredu, svinjarijo. Dej posprav. Ti si en smrkav mulc. A bi rad klofuto?
V isti sapi ga vpraša, kolk je 27x3-210 in mu takoj reče, da nima pojma. Potem mu je rekel sin, naj on pove kolk je in začne računat, s čimer ga je sin precej zabil. Potem oče nadaljuje:
- Oče: Lej kva delaš! (zelo glasno) A hočš nardit sceno? Ne boš šel več z mano. A tko se ti obnašaš. Pol bova mela pogovor.
- Sin: Ooooo (smeh).
- Oče: Verjem, da ga bova mela.
Sin spet začne spraševat soseda, koliko je star (nekaj minut), ta mu ne odgovori, oče ga spet vpraša kaj sploh teži itd. V glavnem: zahtevno za poslušat in si predstavljat, kaj mora ta otrok preživljat, v kakšnih razmerah živi ... Pričakoval sem, da bo sin res dobil klofuto. Na koncu bi morala izstopiti na eni postaji prej, na kar je sin opomnil očeta, ta pa ga je spet začel nadirati in govoriti, da ju čaka mami na naslednji postaji. Na koncu je očeta zamotila kondukterka, ki mu je začela razlagati o nekem družinskem popustu.
Torej, analiza tega dogajanja. Oba sta delala sceno, če sin ne bi ves čas spraševal soseda, ga oče verjetno ne bi nadiral. Oče je v svojih izjavah pokazal, kakšno "vzgojo" se gre in je bilo res mučno za poslušat, kaj šele za predstavljati si realno stanje. Najbolj me je presenetila izjava "Sram naj te bo." Sin je bil sicer štorast in nadležen oče pa precej opit, kar pojasni večino njegovih izjav. Sram naj te bo - mu reče oče, ki vsekakor ni zgleden in se na takšen način blamira pred javnostjo in daje sinu obupen zgled. Takšni scenariji so večinoma vidni v filmih ali občasno slišimo zanje. Kako pogosto se dogajajo takšne zgodbe ni znano, zagotovo jih je veliko več kot je evidentiranih. Slišal sem že mnogo takšnih zgodb, o pobegih otrok, zapitih starših ... in vse se zdijo oddaljene ter se nas neposredno ne tičejo. Huh, CSDji in vsi pristojni za te otroke, ki so najbolj ranljivi, imajo res zahtevno in odgovorno delo. Zvečer sem si predstavljal še, kako bi reagiral, če bi sedel poleg tistega sina. Vsekakor bi mu namenil več pozornosti kot tisti fant za računalnikom in mu zastavljal kakšna zahtevna vprašanja. Tudi oče bi drugače (in primerneje) reagiral.
Nekajkrat sem bil namenoma ali slučajno mediator med starši in otroki, ki so izigrali zaupanje oziroma lagali o določenih stvareh. Pred leti sem dva fanta ujel na laži in jima dal rok, da povesta, kaj sta storila, medtem, ko so starši mislili, da sta prisotna na skavtskem srečanju. Starši enega fanta so ga vpričo mene obtoževali na podlagi njegovih prejšnjih napak in njegovega branjenja z molkom, ko se pričnejo pogovarjati o teh napakah. Posredoval sem tako, da sem dosegel nekakšen kompromis med seboj in njim, s katerim sta se strinjala tudi starša. Fant je od takrat naprej bil precej zavzet in se ni več toliko zafrkaval. Pri drugem fantu pa je bila drugačna zgodba. Ko je potekel rok, ko bi moral seznaniti starše s svojo lažjo, me je skoraj na kolenih prosil, naj ne povem njegovim staršem, ker bo tepen. Bil sem v precejšnji dilemi in naposled staršev nisem obvestil. S fantom sem se tudi konkretno pogovoril in se še vedno dobro razumeva. Oba sta izkazala sram nad dejanjem, s čimer sem bil zadovoljen. Če človek izgubi občutek za sram, je precej dokazov, do česa vsega lahko pride ...
Torej, pri prvem fantu verbalno nasilje, pri drugem pa (potencialno) fizično. Takšni dogodki so bili zame kot bodočega pedagoga veliko bolj pomembni kot formalna izobrazba. Predvsem v takih trenutkih sem dojel, da imam čut za delo z ljudmi in da me to kljub občasnim napakam veseli ter mi je v izziv.
Na poti proti domu sem se v avtu pogovarjal s sokrajanoma in jima razložil ta dogodek. Eden izmed njiju se je razgovoril in rekel, da v takšnih primerih povprečen Slovenec ne reagira in se briga zase, čaka, da bo nekdo drug storil, kar je treba namesto njega. Razložil sem jima, zakaj se nisem vpletal - zaradi morebitnih pravnih zapletov; če pa bi bilo potrebno, bi zagotovo posredoval vsaj verbalno. Omenil je še dogodek, ko je nekje v NY psihično bolan moški na ulici napadel ženo z nožem in jo naposled ubil. Ko so (menda) po 45 minutah prispeli policisti, so le-ti vprašali sosede, če so videli, kaj se dogaja. Rekli so, da so videli. Na vprašanje, zakaj ni nekdo takoj poklical policije pa so rekli, da so mislili, da bo poklical kakšen izmed sosedov. Rajši desetkrat sporočiti kot nobenkrat ...
Ta dogodek na vlaku ni bil tako dramatičen pa je kljub temu pokazal marsikaj. Predvsem to, da pijanost povzroča zmanjšanje razsodnosti in občutka za sram. Dan in zapis končujem z mislijo na tega sina in vse otroke, ki prestajajo kakršnokoli obliko nasilja, da bi imeli lepše življenje. In hvala Bogu za vse odlične starše!
Hiša - Odkrij otrokom svet
Ti, ki si spoznal
obe plati
tega življenja,
lahko oddahneš si,
saj jutri bo
temna za nami.
Odkrij otrokom svet,
v pekel ujeto zlo izginja,
in daj jim svoje sne,
naj nauče ljubiti druge.
A ne vprašaj se zakaj,
le srce jim svoje daj
in poglej jim v oči -
to je ljubezen.
In ti še rosnih let
spoznavaš svet
svojih očetov?
Zato daj jim mladost,
resnici most
še pred slovesom.
Odkrij odraslim svet,
v pekel ujeto zlo izginja,
in daj jim svoje sne,
naj nauče učiti druge.
