Danes sem bil presenečen v več pogledih - predvsem nad uničujočo močjo narave, lepoto oledenelih rastlin in njive počitka ter nad sabo.
Ob pogledu na oledenelo naravo sem komaj čakal, da jo grem fotografirat in ko sem se vzpenjal proti Bogenšperku, sem slišal glasne poke dreves in razmišljal, če je pametna ideja, da grem v gozd v teh razmerah. Pač sem šel in bil kmalu opozorjen, da se z naravo ni za hecat, ko je pet metrov od mene na tla zgrmel kup ledu in vej. Hitro sem šel iz gozda in užival ob pogledih na enega najlepših slovenskih gradov ter se vrnil proti domu. Pri spustu sem točno na kraju, kjer sem slikal nek motiv, zagledal odlomljen vrh smreke in se malo zamislil nad sabo ...
Na pevskih vajah smo od vsakega glasu en peli neko pesem. Zapel sem, kot znam in začuda mi je uspelo zapeti zelo točno. V zadnjem letu opažam, da sem svoj talent uspel spraviti na precej višjo raven in predvsem pridobil na samozavesti. Dobil sem nekaj pohval od sopevcev in zborovodkinje, kar me je navdalo s ponosom. Trud se vsekakor obrestuje. Takšne spodbude so največja potrditev, da greš v pravo smer in napreduješ. Pri tem (in marsičem drugem) pa je potrebno imeti zdravo mero ponižnosti in spoštovanja.
Izbrane slike z današnjega fotografiranja izrednih razmer (podpis na slikah je odveč, kar pa ne pomeni, da so javna last).
