Po dveh tednih sem končno uspel dobiti čevlje s popravila (iskat sem jih šel štirikrat, pa je bila čevljarna vsakič zaprta). Čevljarka me je vprašala, če sem jo v preteklem tednu kaj iskal in ko sem ji povedal, da večkrat, je začela razlagati, kaj je preživljala. Res jo je bilo zanimivo poslušati, ker je cel teden preživela v precej hudih razmerah. Razložila mi je, kako se je prilagodila, da je jedla minimalno in je praktično ni nič zeblo, kljub temu, da je imela v hiši 8°C. Organizem v kritičnih razmerah očitno naredi, kar je treba in začne delovati na varčen način. Precej sem se ji nasmejal, ko je razlagala, da so ljudje kljub situaciji pozitivno gledali nanjo in se zafrkavali, da se grejejo ob odprtih hladilnikih ipd. Zaradi optimizma, ki ga je izžarevala in zanimivega pripovedovanja sem debatiral z njo skoraj pol ure. Pred odhodom sem ji segel v roko, ji zaželel srečo pri normaliziranju stanja, ona mi je zaželela srečo pri iskanju službe in lep dan. Pogovor je bil povsem nepričakovan in zelo prijeten.
Namenil sem se proti NUKu in na Kongrescu srečal klošarja, ki me je prosil za "malo drobiža, da mu ne bo treba jesti samo bonbonov" (to z bonboni mi ni bilo čisto jasno ampak sem si zaradi tega premislil). Šel sem mimo njega, prišel do picerije, se obrnil, šel nazaj in ga vprašal, če želi kos pice. Bil je za, malo sem še poklepetal z njim in mu zaželel srečo. Pot me je vodila ob Ljubljanici, ogledal sem si neko razstavo in pri izstopu iz neke stavbe pridržal vrata starejši gospe ter dobil eno lepših zahval v zadnjem času. Iskrenost, ki sem jo videl v očeh te gospe, me je res navdušila in navdala z velikim veseljem. Takšne malenkosti, premagovanje lastne omejenosti in zmožnost spreminjanja sveta (okrog sebe) z majhnimi deli ... to je res neprecenljivo.
Niti malo si nisem predstavljal, kako dobro se po popoldne/večer nadaljeval. Imel sem še dobro uro časa do sestanka, ki sem ga preživel ob branju knjige v neki čajnici. Ob odhajanju iz čajnice sem začel natakarico spraševat o čajih, sestavinah tega, ki mi ga je izbrala, ona pa mi je začela razlagati še veliko drugih stvari. Ko sem jo vprašal, ali ima pretežno starejše stranke, mi je pritrdila in rekla, da je nad čajnico univerza za tretje življenjsko obdobje. Očitno ji je prijal pogovor z nekom njenih let. Zaželela mi je lep večer še naprej - očitno sem bil videti precej dobre volje in sem z njo navdal tudi druge. In res je bil eden najlepših večerov v tem letu (do zdaj) :)
Odlično vzdušje se je še stopnjevalo, po sproščenem sestanku za tabor sem se udeležil še prijateljevega potopisnega predavanja, s katerim sva po koncu predavanja še malo debatirala o kakšni skupni turi, življenju, službah in (kako netipično zame) vremenu (oziroma vremenskih razmerah v prejšnjem tednu). Nasmejal sem se še njegovim spontanim šalam in prejel zahvalo za obisk predavanja. Toliko različnih zahval za izkazane pozornosti v enem dnevu nisem prejel še nikoli. Očitno je bilo danes nekaj v zraku ... Da bi bilo čim večkrat tako!
Namenil sem se proti NUKu in na Kongrescu srečal klošarja, ki me je prosil za "malo drobiža, da mu ne bo treba jesti samo bonbonov" (to z bonboni mi ni bilo čisto jasno ampak sem si zaradi tega premislil). Šel sem mimo njega, prišel do picerije, se obrnil, šel nazaj in ga vprašal, če želi kos pice. Bil je za, malo sem še poklepetal z njim in mu zaželel srečo. Pot me je vodila ob Ljubljanici, ogledal sem si neko razstavo in pri izstopu iz neke stavbe pridržal vrata starejši gospe ter dobil eno lepših zahval v zadnjem času. Iskrenost, ki sem jo videl v očeh te gospe, me je res navdušila in navdala z velikim veseljem. Takšne malenkosti, premagovanje lastne omejenosti in zmožnost spreminjanja sveta (okrog sebe) z majhnimi deli ... to je res neprecenljivo.
Niti malo si nisem predstavljal, kako dobro se po popoldne/večer nadaljeval. Imel sem še dobro uro časa do sestanka, ki sem ga preživel ob branju knjige v neki čajnici. Ob odhajanju iz čajnice sem začel natakarico spraševat o čajih, sestavinah tega, ki mi ga je izbrala, ona pa mi je začela razlagati še veliko drugih stvari. Ko sem jo vprašal, ali ima pretežno starejše stranke, mi je pritrdila in rekla, da je nad čajnico univerza za tretje življenjsko obdobje. Očitno ji je prijal pogovor z nekom njenih let. Zaželela mi je lep večer še naprej - očitno sem bil videti precej dobre volje in sem z njo navdal tudi druge. In res je bil eden najlepših večerov v tem letu (do zdaj) :)
Odlično vzdušje se je še stopnjevalo, po sproščenem sestanku za tabor sem se udeležil še prijateljevega potopisnega predavanja, s katerim sva po koncu predavanja še malo debatirala o kakšni skupni turi, življenju, službah in (kako netipično zame) vremenu (oziroma vremenskih razmerah v prejšnjem tednu). Nasmejal sem se še njegovim spontanim šalam in prejel zahvalo za obisk predavanja. Toliko različnih zahval za izkazane pozornosti v enem dnevu nisem prejel še nikoli. Očitno je bilo danes nekaj v zraku ... Da bi bilo čim večkrat tako!
