Pred dnevi sem v nekem lokalu v vitrini videl Prekmursko gibanico in materi zgolj omenil, da je že več kot pet let (če ne celo deset) ni spekla. Rekla, je, da jo bo spekla namesto krofov za pusta. Glede na izkušnje je nastopilo obdobje peke gibanic (poleg peke tort, piškotov ... v preteklosti). Očitno je to prevzela od tašče :P
V tem tednu sem bil večinoma v garaži, kjer sem razstavljal, brusil, barval, čistil, sestavljal ... in še vse ostalo, kar spada k popravilu oziroma oskrbi kolesa. Kljub smradu po olju in umazaniji sem med razstavljanjem očetovega in svojega kolesa užival. Kolo sem popolnoma prenovil in ko ga je prvič videl prebarvanega je kar zavpil, tako je bil presenečen :) Občasno mu moram nardit kakšno konkretnejšo reč v zameno za vse kar mi daje (je dal). V glavnem, res sem se potrudil in danes zvečer mi je mami prinesla kos sveže pečene gibanice v garažo. Povsem sem bil še v delu in sploh nisem mislil na hrano, zato sem ji rekel, da bom rajši jedel, ko bom čist. Ko sem uspel spraviti s sebe večino umazanije, sem vstopil v kuhinjo in bil navdušen nad omamnim vonjem, ki ga je oddajala ta slaščica. V trenutku sem pozabil na ves smrad in umazanijo in se prepustil vizualnim, olfaktornim in gustativnim užitkom ...
 |
| Brez besed. Šmartno, marec 2014. |
Velikost kosa verjetno pove veliko, aja pa ta je že drugi kos :) Vonj in okus si boste pa morali zgolj predstavljati ;)
